Arhiv za Marec, 2014

OBISKALI SMO STAROSTNIKE V DU SEVNICA

h1 30.03.2014 ob 10:44

OBISKALI SMO STAROSTNIKE
Najprej nastopil je duet trobent,
nato pa na oder prišel je kvartet.
Za njimi pa dve dekleti s trakovi,
harmonikaši in kitaristi.
Zaplesali in zapeli smo,
starostnikom je všeč bilo,
zato zaploskali so.

Poglej, že prihaja pevski zbor,
ki zapel nam bo,
čarobni materinski dan nam pričaral bo.

Vsi zelo zabavali smo se,
ampak najbolj važno je,
da starostnikom polepšali smo vsakdan.

Ema Mrvič, 5. b

ZA MATERINSKI DAN SMO OBISKALI STAROSTNIKE V DOMU UPPOKOJENCEV
Nastopil je mesec marec, ko smo pri glasbeni umetnosti predstavljali točke Pokaži, kaj znaš. Naša sorazredničarka, gospa Nuša Gradišnik, je spremljala naše nastope. Emo in mene je prosila, da bi nastopili v domu starejših občanov, in sicer s točko ples s trakovi. Pridno sva vadili doma, pa tudi v šoli med prostim časom. Pomembno je bilo, da so bili najini gibi čim bolj usklajeni. Vsak dan nama je šlo bolje.
Končno je prišel dan nastopa. Za materinski dan smo učenci naše šole sklenili, da obiščemo starostnike v sevniškem domu upokojencev. Čeprav sva bili pripravljeni, sva imeli malo treme. Po nastopu pevskega zbora je prišla na vrsto najina točka. Postavili sva se druga ob drugo in počakali, da sva zaslišali izbrano glasbo. Najina trakova sta zaplapolala. Vrteli sva ju v obliki spirale, osmice, krogov in valov. Ker je bil prostor zelo majhen, sta se najina trakova občasno zataknila za rože. Kljub temu sva točko izpeljali tako, kot sva si želeli. Na koncu sva si prislužili glasen aplavz.
Zelo sem vesela, da sem sodelovala na tej prireditvi in da smo s tem razveselili starejše ljudi.
Ana Košir, 5. b

  • Share/Bookmark

Mathemček

h1 30.03.2014 ob 10:41

V novembru je v Sloveniji že četrto leto potekalo tekmovanje Mathemček. To je tekmovanje iz prostorske predstave, ki so se ga udeležili tudi učenci naše šole. Najuspešnejši so bili May Orešek iz 2. a, Jaka Kolman iz 2. b, Ana Kožuh Šantej iz 3. b in David Gosar Colnar iz 4. b razreda, ki so dosegli zlata priznanja. Mentorja tekmovanja sta gospod Milan Mitrović in gospa Ernestina Kranjc.

Gospod Mitrović, je znanje iz tekmovanja Matemček uporabno v življenju? S katerimi predmeti se povezuje?
Ne, znanja iz tega tekmovanja ne moremo prav veliko uporabljati v vsakdanjem življenju. Predstavljajte si, da nekdo gradi stopnice. Znanje matematike in logike mu koristi, saj mora izračunati, koliko materiala bo porabil, koliko ga bo to stalo … Potrebuje torej znanje matematike, ki je pomembno za vsakdanje življenje, brez nje bi se težko znašli. Meni osebno se zdijo najlepše naloge, pri katerih je treba razmišljati in ne računati – delati po nekih pravilih in formulah. Matematika se mi zdi zelo lep šolski predmet.

Gospa Kranjc, slišala sem, da se pripravljate že na novo tekmovanje z naslovom Logične pošasti. Je to res?
Da, priprave na tekmovanje so že v teku. Z gospodom Milanom se trudiva, da bi pri otrocih spodbudila logično razmišljanje, da sami rešujejo naloge in se na koncu učijo iz svojih napak. Pri matematiki je najbolj pomembno, da imajo otroci veselje do tega predmeta, da so vztrajni in ne obupajo že takoj, ko vidijo nalogo. Ne smejo si jo predstavljati kot problem, temveč kot izziv, ki ga rešijo z znanjem in svojim načinom razmišljanja. Potrebujejo pa tudi pogum za to, da se lotijo nalog.

Kakšne naloge pa ste reševali na Mathemčku? So bile naloge zelo zahtevne?
Učenci so sestavljali mreže, določali ogljišča, sestavljali kocke itd. Res so se izkazali, saj to nikakor ni preprosto tekmovanje. Ne da se ga primerjati z matematičnim Kengerujčkom ali s tehničnim risanjem, niti z risanjem v 3D tehniki.

May, kako in kje si se pripravljal na tekmovanje?
Na avtobusu (smeh)! Hecam se, tekmovalci smo hodili na krožek, kjer smo dobili naloge. Na avtobusu pa smo jedli bonbone!
Kateri so tvoji najljubši predmeti in zakaj?
Športna vzgoja, spoznavanje okolja in matematika. Rad se gibam in spoznavam živali, a najrajši računam.

Ana, je bilo tekmovanje težko? Katera naloga se ti je zdela najtežja?
Ni bilo težko. Najtežja je bila naloga, pri kateri smo vrteli kocko.
Kako se počutiš, ker si dosegla zlato priznanje?
Fino.

Jaka, si vesel svojih uspehov?
Ja, zelo. Pa saj naloge niso bile tako težke. Že prej smo se pripravljali, dobili smo naloge, jih rešili in naslednji dan skupaj z učiteljema pogledali še rešitve.
Katera naloga je bila najlažja in katera najtežja?
Najlažja je bila prva naloga, kjer smo morali delili. Najtežje pa se mi je zdelo sestavljanje kocke.

Kot vidite, smo lahko ponosni na učence naše šole, ki vedno dobijo kakšno priznanje. Veselimo se njihovih uspehov in držimo pesti, da se bodo izkazali tudi na Logičnih pošastih.

Ana Trbovc, 8. c

  • Share/Bookmark

V DAR SEM POKLONILA NAJLEPŠO ROŽO

h1 30.03.2014 ob 10:40

Vsako leto je dan žena, ko mamici pripravim presenečenje. Letos sem ji podarila orhidejo. Ker pa imam še dve babici, sem se spomnila tudi na njiju.
To leto je bil omenjeni praznik ravno na soboto. Sodelovala sem na zadnjem teku za sevniški pokal. Po končanem teku, ki je bil zame zelo uspešen, saj sem domov odšla s tretjim mestom, sem tudi jaz prvič dobila rožo.
Z atijem sva se s tekme vračala poti domu. Ustavil je avto pri cvetličarni, ki se nahaja ob glavni cesti. Odšla sva po darilo. Pregledala sva vse rože in izbrala tri najlepše; eno za mamico, drugi dve pa za babici. Enobarvno, vijolično orhidejo sva odnesla najprej k babici. Kako se je je razveselila! Drugo, pisano sva podarila drugi babici. Tudi ona je bila na najino pozornost in darilo zelo ponosna. Zadnjo, belo orhidejo sva dala mamici. Ni se je mogla načuditi! Vse obdarjenke so bile presrečne, saj imajo neizmerno rade orhideje. Že ko sem bila majhna, se spomnim, da je moja mami tudi podarila razna darila babicama. Mi, današnji otroci, se jim na ta način želimo zahvaliti za njihov trud in ljubezen.
Sedaj pa lahko že razmišljam, kaj jim bom podarila naslednje leto. Najverjetneje bo to roža.
Ela Senica, 5. b

  • Share/Bookmark

MED POČITNICAMI SEM DOBIL ZAJČKE

h1 30.03.2014 ob 10:38

Z družino smo doma imeli že psa. Začutil sem veliko željo, da bi jaz imel čisto svojo žival. Zaželel sem si zajkljo. Nekega spomladanskega dne se mi je želja uresničila.
Bil sem zelo vesel, ker sem dobil čisto svojo zajkljo, po imenu Pika. Domov mi jo je pripeljal dedijev prijatelj, ki je tudi moj sosed. Tudi on ima doma zajčke. Povedal mi je, kako naj skrbim zanjo. Lepo sem jo negoval in ji čistil zajčnik. Neko poletno jutro, bilo je dvajsetega sedmega dva tisoč trinajst, sem kot vsak dan šel nahraniti zajkljo. V kotu je bila nacefrana dlaka, v dlaki pa se je nekaj komaj opazno premikalo. Gledal sem in gledal, kaj bi to lahko bilo. Si mislite, bili so čisto goli zajčki. Stekel sem k sosedu. Ta pa mi je povedal, da je danes že bil pri zajčkih. Natančno mi je razložil, kako naj skrbim zanje. Na žalost pa smo se ravno čez dva dni z družino odpravljali na morje. Medtem je na njih popazila in jih nahranila babica. Vsak večer sva se pogovarjala po telefonu, kako so kaj in če so že prilezli iz gnezda? Skratka, zanimalo me je vse do podrobnosti o mojih čisto novih prijateljih. Čez deset dni smo se končno vrnili domov. Ko smo prispeli, sem na hitro pobožal psa Ajka, nato pa sem tekel še k zajčkom. Videl sem, kako so vsi beli s črnimi pikami prilezli iz občudovanega in toplega gnezda. Joj, kako so bili srčkani! Najlepše pa so bile njihove majhne rjave oči, ki so se ravno pred dvema dnevoma odprle.
Za te zajčke smo doma posušili in pripravili krmo. Poskrbeli smo, da smo jim postregli z njihovo najljubšo, še mlado krmo. Tega dogodka ne bom nikoli pozabil. Ker imam osemnajstega sedmega rojstni dan, sem to pridobitev vzel kot rojstnodnevno darilo svoje zajklje.
Martin Zeme, 5. b

  • Share/Bookmark

Moja skrivnost

h1 26.03.2014 ob 18:09

Neko nedeljo, ko sva se s prijateljem peljala s kolesom, sva od cesti, v travi, zagledala majhnega kužka.
Ustavila sva se in se mu počasi približevala. Takoj sva ugotovila, da je prestrašen in podhranjen. Malce naprej sva zagledala zapuščeno hišo in se v trenutku domislila za naju pomembnega načrta. Odločila sva se, da ga bova le začasno pustila v njej, sama pa hitro odšla v trgovino in kupila zanj pasjo hrano.
Ta dan se prišel domov ob dogovorjeni uri, naredil domačo nalogo in se pripravil za naslednji dan. Mamico sem prosil, če gre grem lahko za pol ure ven. Dovolila mi je, zato sem hitro stekel na podstrešje in v veliko kartonasto škatlo dal vanjo hrano, posodo za vodo in odejo. S kolesom sem se odpeljal do stare hiše, kjer me je že pričakal Ajk. Tako sem mu namreč dal ime. Zelo je bil vesel najinega prihoda, prav tako hrane in vode. Oskrbel sva ga s kartonasto škatlo, ki je bila njegov nov, začasni dom. Mudilo se mi je, a moral sem se še malo poigrati z njim in nato sem se veselo odpeljal domov. Ajk je iz dneva v dan postajal večji in močnejši ter vedno moj boljši prijatelj.
Po nekaj tednih pa sem v časopisu zagledal oglas, da starejša gospa iz sosednje ulice pogreša popolnoma enakega psa kot je bil Ajk. S težkim srcem sem ga odnesel k njegovi lastnici. Ta je bila presrečna, ko je ponovno zagledala svojega malega psička. V zameno za skrb mi je dovolila, da sem ga obiskoval in se z njim zabaval. Vem, da je bil tudi on neizmerno zadovoljen.
Ajk je bil moja velika skrivnost s srečnim zaključkom. Verjemite, občutek je enkraten. Nihče ne ve, morda se zgodi tudi vam.

Tim Šušterič, 5. b

  • Share/Bookmark

BILI SMO V AVSTRIJI NA TEKMOVANJU EKIP MED DVEMA OGNJEMA

h1 12.03.2014 ob 16:16

V petek, 7. 3. 2014, smo se odpravili v Avstrijo na tekmovanje med dvema ognjema. Zjutraj smo se morali zbuditi kar zgodaj, saj smo se proti Avstriji odpravili že ob 5:30. Vozili smo se 3 ure. Med vožnjo smo se pogovarjali, igrali igrice in peli. Čez nekaj časa smo imeli postanek, da smo lahko šli na WC ali pa pojedli sirovko. Peljali smo se skozi veliki karavanški predor, ki je dolg 8 km. Takrat smo vedeli, da smo že prispeli v Avstrijo. Ekipa 5. in 6. razreda je odigrala tri tekme. Dve igri smo zmagali, zadnja pa se nam je ponesrečila. Gimnastičarke so nam v nastopu predstavile salte, prevale in podobno. Na koncu pa smo imeli še srečelov, na katerem sem zadela ročno uro, moj bratec Miha pa frizbi. Preoblekli smo se in se odpeljali domov. Imeli smo se zelo lepo.
Ana Klenovšek, 6. r.

V petek, 7. 2., smo se učenci 3., 4., 5. in 6. razreda odpravili v Avstrijo na tekmovanje med dvema ognjema.
Zjutraj ob 5.30 smo se z avtobusom odpravili na tekmovanje. Med vožnjo smo se pogovarjali in igrali razne igrice, da nam je čas hitreje minil, saj je vožnja trajala 3 ure. Ko smo prispeli v Beljak, smo najprej malo povadili prijemanje žoge in ciljanje soigralcev. Učenci 5. in 6. razreda smo odigrali 3 tekme in dosegli končno 2. mesto. Po podelitvi pokalov pa smo imeli še srečelov. Polni novih izkušenj smo se odpravili z avtobusom nazaj proti Sevnici.
To tekmovanje mi bo za vedno ostalo v spominu, kajti bilo je zelo zanimivo.
Rok Vrtačnik, 5. c

V petek smo se ob 5:30 z avtobusom odpravili v Avstrijo.
Čakala nas je dolga triurna vožnja. Med vožnjo smo videli najvišji slovenski vrh Triglav in peljali smo se čez Karavanke. Ko smo prispeli, smo se hitro preoblekli ter okrepčali. Odigrali smo tri tekme. Dve smo zmagali, pri zadnji pa nam je malo spodrsnilo. S tem smo osvojili drugo mesto. Na koncu je bila podelitev pokalov in srečelov.
Poln lepih vtisov in veselja sem se odpravil domov.
Leon Gregorič, 5. c

Zgodaj zjutraj smo se s tekmovalci odpravili v Avstrijo na tekmovanje MED DVEMA OGNJEMA.
Vožnja je bila zelo dolga in prijetna. Med vožnjo smo se ustavili, da smo popili in pomalicali. Ko smo prispeli, smo vzeli potrebne stvari in se odpravili v garderobo. V garderobi smo se preoblekli in opremili z navijaškimi rekviziti. Napočil je čas za slovensko in avstrijsko himno, ob tem pa so dvignili slovensko in avstrijsko ter nato še ŠKL zastavo. Odpravili smo se na navijaške tribune ter navijali za naš tretji in četrti razred. Jaz, kot maskota, sem navijala z vso močjo. Tretjemu in četrtemu razredu je uspelo zmagati vse tekme. Na žalost našim petošolcem in šestošolcem ni uspelo zmagati vseh tekem, a prislužili so si odlično 2. mesto na tekmovanju, tretješolci in četrtošolci pa 1. mesto. Odšli smo na igrišče na podelitev nagrad. Najprej je bila podelitev pokalov in nato podelitev priznanj. Naša šola je dobila 3 pokale – 1. pokal za najbolj kul ekipo, h kateremu sem pripomogla tudi jaz kot maskota, 2. pokal za drugo mesto ekipe 5. in 6. razreda ter 3. pokal za prvo mesto tretješolcev in četrtošolcev. Na koncu je dobil vsak tekmovalec eno srečko s številko, ki je zadela na srečelovu. V garderobo smo se odšli preobleč, vzeli smo vse potrebne stvari in odšli na avtobus. Tudi nazaj proti domu smo se med vožnjo ustavili. Kmalu smo prišli v Sevnico, kjer so nas pričakali starši.
Ta dan mi je bil zelo všeč in upam, da bom imela še kdaj priložnost, da bom maskota.
Jasmina Jazbec, 5. b

Dolgo časa smo pridno trenirali in že je bil čas, da odidemo na kakšno tekmovanje. Povabili so nas v sosednjo Avstrijo, v mesto Beljak.
Prišel je ta tako težko pričakovani dan, ko smo res odšli. Vsi smo vedeli, da smo odlično pripravljeni in da si to tekmovanje res zaslužimo. Že zgodaj zjutraj smo se zbrali pred šolo in čakali na avtobus. Ko je prispel, smo se vkrcali in se odpravili na dolgo pot v Avstrijo. Nikoli še nisem bila tam. Po nekaj urah zanimive vožnje smo prišli na cilj. Gospa učiteljica nam je razdelila malico in že smo bili na poti v športno dvorano, kjer se je odvijalo tekmovanje. Poiskali smo garderobo in se preoblekli. Morali smo kar malo pohiteti, saj se je tekmovanje kmalu pričelo. Razvrstili smo se v kolone in stoje pričakali himno obeh držav. Ko sta himni izzveneli, smo odšli na tribuno in nestrpno pričakovali naš nastop. Končno smo le prišli na vrsto. Zelo smo se borili in prvo igro zmagali. Sledila je druga igra. Nihče od naše ekipe ni bil zbit, torej ponovna zmaga. Tako smo z dobro igro nadaljevali tudi v tretji in četrti igri ter na naše veliko veselje zopet končali z zmago. Ker smo bili res uigrani in nam je šlo dobro od rok, smo si priborili še peto – finalno igro, kjer je šlo za zmago. Tudi tokrat se nam je posrečilo in dosegli smo odlično prvo mesto. Kakšno veselje! Kar nismo mogli verjeti, da je to res. Vmes smo navijali in stiskali pesti tudi za našo drugo ekipo, ki je na koncu osvojila zelo dobro drugo mesto. Na koncu so nam podelili zaslužene pokale. Kako smo bili ponosni! Razveselili smo se tudi srečelova, ki je potekal po tekmovanju. Kmalu smo se odpravili proti avtobusu in domov. Med potjo smo se ustavili na počivališču, kjer smo se lahko še malo poigrali.
To tekmovanje in naše prijetno druženje mi bo ostalo v lepem spominu, še posebej, ker smo zmagali.
Nina Bizjak, 4. a

Naša šola je bila povabljena v Avstrijo, kjer naj bi se v slikovitem mestu Beljak s sovrstniki pomerili v igri med dvema ognjema.
Komaj smo čakali petka. Ko je končno le napočil čas, smo se zgodaj zjutraj zbrali pred našo šolo. Nestrpno smo čakali avtobus, da nas odpelje novim dogodivščinam naproti. S seboj nismo pozabili vzeti niti naših transparentov, ki nas po navadi spremljajo in nam vlivajo novih moči. Med potjo smo videli veliko zanimivega. Videli smo Triglav, Stol in druge zanimive stvari. Ko smo prispeli v Beljak, smo se razveselili snega, nato pa smo odhiteli v garderobo. Preoblekli smo se, vzeli transparente in se podali v dvorano. Najprej so zavrteli himni obeh držav in že naslednji hip smo stali na igrišču. Pričeli smo s prvo igro in zmagali. Nato je sledila še druga, tretja, četrta in peta igra in spet smo zmagali. Zmagali smo na vseh petih tekmah. Joj, kako smo bili veseli! Kar nismo mogli verjeti, da smo bili tako uspešni. Na koncu smo dobili zaslužen pokal. Na prireditvi se je odvijal tudi srečelov. Vsi smo se razveselili daril. In že je bil čas, da odidemo domov. Kako hitro je minilo. Vožnja se nam je kar malo vlekla, saj smo komaj čakali, da svojim staršem povemo, da smo zmagali. Srečno smo prispeli.
To tekmovanje mi pomeni zelo veliko, zato si ga bom zapomnila za vse življenje. Pa še zmagali smo!
Neža Bizjak, 4. a

V petek, 7. 3. 2014, smo šli učenci OŠ Sava Kladnika Sevnica v Avstrijo, v mesto Beljak, na tekmovanje med dvema ognjema.
Pot je bila dolga in zanimiva. Peljali smo se čez Trebnje, mimo Ljubljane, Kranja
in Jesenic, čez predor Karavanke in prišli v Beljak pred športno dvorano. Na poti proti Beljaku pa smo videli našo najvišjo goro Triglav in najvišji vrh Karavank, ki se imenuje Stol. Prav tako smo videli, kako je z Letališča Jožeta Pučnika vzletelo letalo. . Ko smo prišli v dvorano, smo šli najprej v garderobe in se uredili za tekmo. Nato smo odnesli rekvizite za navijanje na tribuno.
Kmalu smo imeli tretješolci in četrtošolci tekmo, ki smo jo zmagali. Ko smo začeli, me je bilo malo strah, a se je izkazalo, da je strah bil čisto nepotreben. Tako je bilo tudi na drugi in peti tekmi, saj sem bila na tretji v rezervi, na četrti pa smo imeli čisto lahke nasprotnike. Peta tekma pa je bila odločilna. Ko smo začeli igrati, sem mislila, da bomo izgubili. Čez čas pa sem videla, da sploh niso tako dobri, kot sem pričakovala. Tako smo zmagali vse tekme in osvojili prvo mesto. Veseli smo se odpravili domov. Izvedeli smo, da bomo šli v mesecu maju še na finale ŠKL FIREBALL EUROPE.
Imela sem se zelo lepo in upam, da se bom še kdaj udeležila takšnega dogodka.
Kristina Guček, 4. b

Zjutraj smo se odpeljali z avtobusom v Beljak. Pot je bila kar dolga in naporna. Ko smo prišli v Beljak, smo šli v garderobo, se preoblekli in odšli v dvorano. Tam smo slišali himno. Nato smo odšli na tribune gledat in navijat. Vsi smo spraševali učiteljico, kdaj bo na vrsti naša skupina. Nekaj časa smo navijali za druge, kmalu pa smo bili na vrsti še mi. Imeli smo pet tekem in vse zmagali. Po končanih tekmah smo imeli srečelov, na katerem je lahko vsak izmed nas izbral eno srečko. Jaz sem zadela svinčnik, radirko in bila vesela. Nazadnje so nastopali še gimnastičarji. Kmalu smo odšli do avtobusa in se odpeljali proti domu. Na avtobusu smo se zabavali in se imeli lepo. Tako je minil naš petkov dan in veselim se že naslednjega tekmovanja.
Uma Šunta, 3. a

V petek, 7. 3. 2014, smo se z ekipo 3. in 4. ter 5. in 6. razredov ter mentorjema odpravili v Avstrijo v Beljak. Odšli smo namreč na ŠKL FIREBALL EUROPE.
Izpred naše šole smo se z avtobusom odpravili že ob 5.30. Vožnja je bila zelo dolga. Med vožnjo smo se pogovarjali s svojimi sosedi in opazovali naravo okoli nas. Peljali smo se skozi predor Karavanke, ki je dolg osem kilometrov. Po treh urah vožnje smo le prispeli na cilj.
V dvorani se je kmalu začela otvoritev. Po otvoritvi smo imeli kar nekaj časa, da smo se pripravili na tekmo z OŠ Dobrova pri Ljubljani. Bili so zelo močni nasprotniki in nismo mogli verjeti, da smo jih premagali. Naslednjo tekmo smo igrali z Avstrijci. Dobro smo igrali in veselili smo se tudi druge zmage. 5. in 6. razredi smo se uvrstili v finale, kjer smo igrali zadnjo tekmo z OŠ Bled. Dobro smo se borili, a so bili nasprotniki premočni. Tako smo osvojili drugo mesto in z njim smo bili zelo zadovoljni, ekipa 3. in 4. razredov pa je zmagala. Dobili smo tudi pokal za najbolj kul ekipo. Za zaključek pa smo videli nastop gimnastičark in prejeli srečke za srečelov. Dobili smo praktične nagrade.
Pospravili smo rekvizite in svoje stvari in se začeli odpravljati proti avtobusu. Ko smo preverili, da smo vsi, smo se odpeljali nazaj proti Sloveniji. Vmes smo se malo ustavili, da smo se nadihali svežega zraka in se malo poigrali. Kmalu smo nadaljevali pot. Ko smo bili v Trebnjem, nas je večina otrok sporočila staršem, da bomo kmalu prispeli v Sevnico. Po nekatere so prišli starši, drugi so odšli domov peš. Še pred odhodom smo pomagali pospraviti navijaške rekvizite in pripomočke.
Ta dan se mi je vtisnil v spomin, saj smo se zelo zabavali in dosegli odlične uvrstitve. Upam, da bomo še kdaj odšli na kakšno takšno potovanje v druge države, saj je to zelo zanimivo in nepozabno.
Lea Haler, 5. b

V petek, 7. 3. 2014, smo se izbrani igralci ekip med dvema ognjema, učenci tretjega in četrtega ter petega in šestega razreda OŠ Sava Kladnika Sevnica, z mentorjema g. Alešem Tuhtarjem in go. Zvonko Kumelj ter spremljevalko go. Marjeto Teraž, z avtobusom odpravili v Avstrijo, v Beljak (Villach). Pot tja je trajala okoli tri ure, z dvema krajšima postankoma. Ko smo prispeli v Beljak, smo vsi prejeli malico ter se odpravili v naše garderobe. Po namestitvi v garderobi smo odšli v dvorano, kjer je potekala začetna prireditev.
Da bi uvodni govor prireditve razumeli predstavniki držav Avstrije in Slovenije, smo ga slišali v obeh jezikih. Po govoru in mimohodu ekip smo posedli na tribune, s katerih smo opazovali našo konkurenco in načrtovali zmago. Prejeli smo še malico organizatorjev tekmovanja ter navijali za naše igralce tretjega in četrtega razreda, ki so suvereno premagali nasprotnike. Naslednjo bitko smo bili predstavniki petega in šestega razreda. Kljub vsem naporom in izenačenim izidom obeh ekip smo nasprotnike premagali. Kasneje je še enkrat nastopila ekipa tretjega in četrtega razreda naše šole ter gladko premagala avstrijske nasprotnike. Tudi mi smo tokrat brez napak premagali Avstrijce in se s to zmago uvrstili v finale za prvo mesto. V »veliki« finale se je še po dveh zmagah uvrstila tudi ekipa tretjega in četrtega razreda. Ker sta tekmi za prvo mesto obeh generacij potekali istočasno, nismo utegnili navijati eden za drugega. Izid spopada tretjega in četrtega razreda se je končal z zmago naše šole, izid tekme petega in šestega razreda pa se je končal s porazom OŠ Sava Kladnika iz Sevnice.
Po finalnih tekmah je sledila podelitev priznanj in pokalov. Pred podelitvijo smo opazovali še nastop odličnih telovadcev, ki so se predstavili na tako imenovanem »airtracku«. Za nas se je vrhunec veselja ob razglasitvi rezultatov tekmovanja in podelitvi nagrad začel s prvim pokalom za našo šolo, ki so ga dosegli tekmovalci tretjega in četrtega razreda, za prvo mesto. Naslednji pokal smo dosegli tekmovalci petega in šestega razreda za drugo mesto v svoji kategoriji. Tretji pokal je dosegla celotna šola, in sicer pokal za najbolj »cool« ekipo. Naša šola je imela namreč največ transparentov ter dodatkov. Edini smo imeli tudi maskoto, ognjeno žogo. Po srečelovu, ki je sledil podelitvi, smo se v garderobi opremili za odhod ter zapustili avstrijsko šolo. Z avtobusom smo se veseli vseh zmag in dosežkov vrnili domov, kjer nas je pričakalo kar nekaj nasmejanih staršev.
Učiteljem in šoli smo hvaležni za to izjemno izkušnjo in veseli bi bili še kakšnega obiska takšnih tekem v tujini.
Nadja Starič, 6. a

V petek, 7. 3. 2014, smo se z avtobusom odpeljali na tekmovanje ŠKL FIREBALL EUROPE v Beljak v Avstriji.
Izpred šolskega dvorišča smo odrinili ob 5.30. Triurna pot je minila hitro, saj smo se na avtobusu pogovarjali in hkrati zabavali. V športno dvorano, v kateri je potekala tekma, smo prispeli zelo pozno, vendar smo imeli še ravno dovolj časa, da smo se uredili in oblekli v šolske majice. V dvorani so bila tri igrišča, zato je tekmovanje potekalo hitro. Učenci 3. in 4. razreda so se odrezali zelo dobro in si prislužili 1. mesto, učenci 5. in 6. razreda pa 2. mesto. Da tekmovalci nismo bili lačni, so nam sproti pekli pice s tuno ali šunko. Po vseh tekmah in pred podelitvijo priznanj ter pokalov so nam dan popestrile avstrijske gimnastičarke. Videlo se je, da so v nastop vložile veliko truda in časa.
In že smo morali iti domov. V Sevnico smo prispeli šele okoli 17.00, saj je bil lep sončen dan in smo za postanek porabili več časa, kot smo predvidevali. Z dnevom sem zadovoljna, bil mi je všeč in bila bi zelo vesela, če bi se kaj takega ponovilo.
Tina Rupar, 6. a

V petek zjutraj smo se dve ekipi naše šole skupaj s tremi učitelji odpravili v Beljak v Avstrijo. Tam smo tekmovali v igri med dvema ognjema na prireditvi ŠKL Fireball Europe. Ker še nimam veliko izkušenj s tekmovanji, sem imela malo treme.
Med vožnjo z avtobusom smo opazovali okolico. Videli smo srne, mesto Jesenice in še mnogo drugih stvari. Pred predorom Karavanke smo morali čakati, ker so bili zastoji. Ko smo končno prišli tja, smo se preoblekli in odšli na predstavitev skupin. Naša ekipa 3. in 4. razreda je odigrala 5 tekem. Bili smo veseli, ker smo vse zmagali in se tako uvrstili na prvo mesto. Priigrali smo si pokal in nastop v finalu, ki bo meseca maja. Ekipa 5. in 6. razreda je osvojila 2. mesto. Na tekmovanju smo učenci OŠ Sava Kladnika Sevnica poleg pokalov za odlično igro prejeli tudi pokal za najbolj kul ekipo. Po podelitvi smo si ogledali predstavo tamkajšnjih gimnastičark in gimnastičarjev. Sledil je srečelov, na katerem sem zadela kapo. Čez nekaj časa smo se odpravili domov.
Med vožnjo sem uživala v pogovoru s prijateljicami. Domov sem prišla utrujena, a vesela in zadovoljna, ker je bil za mano zanimiv in prijeten dan. Do finala bomo pridno vadili in upali, da bomo v Ljubljani uspešni.
Liza Senica, 4. a

V petek, 7. 3. 2014, sem se zbudil že ob peti uri, ker smo šli v Beljak v Avstrijo. Nato me je mamica odpeljala pred šolo. Ko smo se vsi zbrali, smo odšli v avtobus. Učiteljica nas je preštela in odpeljali smo se proti Beljaku. Pred tunelom Karavanke smo v daljavi zagledali Triglav, pred seboj pa najvišjo goro v Karavankah. Ko smo prišli v Beljak, smo se preoblekli in odšli v dvorano. Nato smo slišali slovensko in avstrijsko himno. Tretješolci smo skupaj s četrtošolci vse tekme zmagali in osvojili prvo mesto. Na zaključku prireditve nam je učiteljica dala kartice s številkami in odigrali smo srečelov. Dobil sem zajčka. Iz dvorane smo Sevničani odšli s tremi pokali. Prvi je bil za 3. in 4. razred za doseženo prvo mesto, drugi za 5. in 6. razred za drugo mesto, tretjega pa smo si zaslužili za najbolj kul ekipo. Nato smo se odpeljali nazaj v Sevnico, kjer so nas nestrpno pričakovali starši.
Ta dan se mi bo vtisnil v spomin. Želim si, da bi imeli še veliko tako uspešnih tekem.
Nikola Ilinčić, 3. a

V petek smo šli v Avstrijo na tekmovanje MED DVEMA OGNJEMA.
Vstati sem morala že malo pred peto uro. Dobili smo se pred šolo na avtobusni postaji. Odhod je bil že ob 5:30. Peljali smo se 3 ure in nekaj minut. Ko smo prišli v športno dvorano v Beljaku, smo se po otvoritvi, mimohodu ekip, nagovorih in himnah ogreli in pričeli s prvo tekmo. Sledile so še štiri. Po vsaki tekmi, ko smo zmagali, smo bili zelo veseli. Tudi ekipa 5. in 6. razreda je bila odlična in dosegli so 2. mesto. Mi pa smo dosegli 1. mesto in bili smo neskončno veseli. Po tekmah je bil še gimnastični nastop, žal pa sem ga malo zamudila, ker sem pomagala pospravljati naše predstavitvene in navijaške rekvizite. Malo pred 14. uro smo se odpravili iz Avstrije. V avtobusu smo se zabavali in peli pesmi, malo pa smo bili tudi poredni. Domov smo prišli že ob petih popoldan. Ko sem doma povedala, da smo bili mi prvi, petošolci in šestošolci pa drugi, so mi vsi čestitali in bili so zelo veseli.
IMELA SEM SE ZELO, ZELO, ZELO DOBRO. ZELO, ZELO SEM SE ZABAVALA!
Sara Rantah, 3. a

V petek, 7. marca, smo se učenci 3., 4., 5. in 6. razredov krožka MDO OŠ SAVA KLADNIKA SEVNICA z avtobusom odpeljali v Avstrijo na tekmovanje med dvema ognjema.
Naša pot je bila dolga, a kljub temu je čas hitro minil, saj smo se veliko pogovarjali in smejali. Učiteljica Zvonka nam je pokazala garderobe, kjer smo se preoblekli. Nato je sledilo kratko ogrevanje in že je bila na vrsti prva tekma. Jaz sem tekmovala v skupini 3. in 4. razredov. Glede na to, da smo imeli do Avstrije dolgo pot, smo si tudi želeli, da domov prinesemo dober rezultat. Res nam je šlo odlično. Iz igre v igro smo bili boljši, naši nasprotniki so izgubljali eden za drugim. V finalu smo se pomerili z OŠ Bled. Učiteljica Zvonka nam je dala še zadnje napotke in igra je stekla. Vsi v skupini smo imeli en cilj, da zmagamo. Naša skupna borbenost in moč nam je to omogočila in postali smo prvaki. Za nagrado smo dobili pokal, katerega smo z veseljem odpeljali s seboj v Sevnico.
V Sevnici so nas že nestrpno čakali starši. Mi pa smo bili z lepimi spomini, polnimi raznih dogodivščin, veseli toplega doma, kjer smo se odpočili in naspali.
Naja Zupančič, 3. a

  • Share/Bookmark

HITROST

h1 9.03.2014 ob 09:27

Hitro, hitro čas beži,
vedno se nam vsem mudi.
Zjutraj me budilka prebudi,
ko še sladko spala bi.

In tako si že oči pomanem,
ter hitro iz postelje vstanem.
Brž v kopalnico hitim,
da si prostor izborim.

Tudi starši so že vstali,
ko radi bi še spali.
A vseeno si želijo,
da hitro se uredijo.

Res se vsem mudi,
vsak svoje ima skrbi.
Meni pa se zdi,
da vse to potrebno ni.

O, le zakaj vsi hitimo,
vsak na svoj konec bežimo.
Raje bi mirno živeli
in si čas za vse vzeli.

Seveda pa v življenju so stvari,
ki jih človek zamuditi ne želi.
In, da doživel bi čim več vsega,
hitrost na poti spremlja ga.

Tako še vedno se vsem mudi,
življenje hitro se nam zdi.
Zato jaz pravim le,
da hiti, naj počasi se.

Eva Ocvirk, 5. c

  • Share/Bookmark

UČENCI NA POŠ LOKA SODELOVALI V DOBRODELNEM PROJEKTU

h1 9.03.2014 ob 09:26

Na POŠ Loka se vsi zavedamo, da je potrebno drug drugemu pomagati in stati ob strani, kajti nikoli ne veš kdaj boš ti potreboval pomoč. Zato smo se v mesecu januarju in februarju z veseljem vključili v dva dobrodelna projekta.
V mesecu januarju smo sodelovali v dobrodelnem projektu » NI NAM VSEENO«. To je akcija, kjer se zbirajo iz papirja narejene ladjice, ob enem pa ima vsaka majhna papirnata ladjica svoj pomen. Ena ladjica pomeni eno žrtev genocida, ki se je do sedaj izvršil in v poduk, da se to ne bi nikoli več ponovilo. Projekt je še ekološko naravnan, saj smo ladjice izdelovali iz odpadnega papirja. Na dan boja proti genocidu bo razstava vseh ladjic, ki so jih učenci in dijaki izdelovali širom po Sloveniji v Mariboru, nato pa se bo ves zbran papir doniral indijskim otrokom. Učencem naše šole je uspelo zgubati kar 1122 ladij.
V februarju pa smo se vključili v vseslovenski dobrodelni projekt »NIVEA – PODARITE NAM MODRO SRCE«, ki ga organizira Nivea v sodelovanju z Zvezo Prijateljev Mladine Slovenije. Nivea bo za vsako srce namenila 0, 25€ in ves zbrani denar bo namenjen za šolanje otrok in mladostnikov iz socialno šibkejših okolij. Srčke smo pridno izdelovali in uspelo nam je napraviti 224 srčkov. Veseli smo, da bomo lahko na ta način pripomogli k lažjemu šolanju marsikaterega učenca.
Vsi se zavedamo da:
Svet je lep, če nekomu nekaj daš.
Svet je lep, če nekoga rad imaš.
Če roko stisneš komu, ki ga kaj boli.
Svet je lep, če si človek do ljudi.
Zato smo spletli tudi srček prijateljstva, ki velja med nami.

Učenci in učiteljice POŠ Loka

  • Share/Bookmark

TEKMOVANJE IZ ZNANJA ZGODOVINE

h1 9.03.2014 ob 09:20

V torek, 4. 2. 2014, sem se še z osmimi učenkami naše šole udeležila regijskega tekmovanja iz znanja zgodovine, ki je letos potekalo na osnovni šoli Jurija Dalmatina v Krškem. Pred tekmovanjem smo poglabljale znanje v okviru dodatnega pouka zgodovine pod vodstvom mentorice Marjete Teraž. Veliko pa smo vložile prostega časa tudi v učenje doma.
Po prihodu smo poiskale naša imena na seznamu tekmovalcev, da smo ugotovile, v katero skupino so nas razdelili in v katero učilnico moramo iti, ko se bo tekmovanje začelo. Sledila je prireditev, na kateri se je predstavila šola gostiteljica, nato pa smo prisluhnili ravnateljici, ki nam je zaželela srečo. Ogledali smo si predstavo, ki se je navezovala na letošnjo temo. Učenci iz Krškega so se predstavili v vlogah najuspešnejšega slovenskega mladinskega filma Kekec, ki je prejel nagrado za najboljši film, Zlatega leva v Benetkah. Prejeli smo tudi simbolična darilca, kot dodatek pa tudi brošuro o zgodovini šole – navsezadnje je bilo to tekmovanje iz zgodovine.
Sledilo je bistvo: Tekmovanje samo. Imeli smo eno uro časa, da smo rešili tekmovalne pole. Letošnja tema je bila zgodovina radia, filma in televizije v svetu in v Sloveniji, ki se je povezovala tudi z drugimi predmeti, med drugim s fiziko in tehniko.
Ko smo izvedele za rezultate, smo bile zelo zadovoljne, saj smo bile ekipno najboljša šola v naši regiji. Ko pa so prišli uradni rezultati, smo bile še posebej ponosne nase – dosegle smo velik uspeh, kar osem srebrnih priznanj, Tara Vovk pa se bo udeležila tudi državnega tekmovanja, ki bo v marcu.
Držimo pesti za Taro in upajmo, da se bo srebru pridružilo še zlato.

Ana Trbovc, 8. c

  • Share/Bookmark

Dežurstvo v CŠOD

h1 1.03.2014 ob 16:15

Učiteljice so se odločile, da bomo otroci v CŠOD dežurali v jedilnici. Naredile so seznam dežurnih, učenci smo se vanj vpisali, se seznanili z našimi nalogami in jih nato opravili.
Prvi dan sva bila v moji skupini dežurna jaz in Tin. Za našo mizo smo sedeli jaz, Tin, Anej, Klemen in Žan. Vsak je bil dežuren en dan, edino Žan je bil dežuren dvakrat. Zajtrk smo imeli samopostrežen, zato pri njem dežurni nismo imeli posebnega dela. Pred, med in po kosilu ter večerji pa smo dežurni učenci poskrbeli za pripravo jedilnega pribora in krožnikov, prinašanje in odnašanje jušnikov, pladnjev ter skled s hrano in za pospravljanje miz.
V šoli v naravi smo tako prišli vsi učenci na vrsto, da smo postregli sošolce v jedilnici. Delo mi je bilo zanimivo.
Amadej Krnc, 4. a

  • Share/Bookmark