Arhiv za Februar, 2014

RAZISKOVALNI DAN PREŽIVET V ŠOLI V NARAVI

h1 17.02.2014 ob 19:21

4.b in 4.a razred Osnovne šole Sava Kladnika Sevnica smo bili od 4. do 6. februarja v Šoli v naravi.
Tam smo iskali podrobnosti v naravi. To je potekalo tako, da smo si v Domu Čebelica najprej ogledali slike. Morali smo biti zelo pozorni, saj je bil na sliki le delček hiše ali predmeta, katere smo potem v naravi morali najti. O tem kar smo našli, smo se tudi pogovarjali. Iskali smo štirno, nadhlevno hišo, kozolec, kaščo, kapelico in dimnik. Videli pa smo tudi kamniti portal, leseni »štok«, brajdo, silos in stol, ki so ga uporabljali hlapci. Medtem smo se tudi učili orientirati zemljevid. Bilo je zelo zabavno. V šoli v naravi smo počeli še veliko več, a vam več ne utegnem povedati.

Kristina Guček, 4.b

  • Share/Bookmark

Dan v šoli v naravi

h1 17.02.2014 ob 19:21

Predstavila vam bom svoj najljubši dan, ki sem ga preživela v Domu Čebelica. Moj najljubši dan pa se je odvijal v četrtek, 6.2.2014.
Zjutraj ob 7.00 je zazvenela jutranja glasba. Ko smo se zbudili, smo odšli na sestanek. Gospa Živa nam je povedala, da rjuho, vzglavnik in oblačila pospravimo v kovček in se preoblečemo. Zatem smo s prijateljicami hitro vse pospravile, da bi dobile čim lepšo oceno pri pospravljanju sob. Ko smo vse pospravile in je bilo vse v najlepšem redu, smo poklicale gospo Živo, da nam je ocenila sobo. Dobile smo oceno enajst. Po ocenah smo odšli na zajtrk. Po zajtrku smo odšli z gospo Živo na pohod. Zatem pa smo se z gospo Živo odpravili v modro učilnico. Tam smo raziskovali o zemljevidih in o severu, jugu, vzhodu in zahodu. Naučila sem se, da če najdeš veliki voz, to pomeni, da je v bližini zvezda severnica in da je zvezda severnica vedno na severu. Kmalu zatem je prišlo kosilo. Napočil je čas, da odidemo domov z avtobusom. Ko smo prišli v Sevnico, so nas pričakali starši. Bili smo veseli in z njimi odšli domov.
Dan, ki sem vam ga opisala, mi bo vedno ostal v lepem spominu. Upam, da ste tudi vi z veseljem in zanimanjem prebrali, kar sem vam opisala.

MAJA KOZINC, 4.b

  • Share/Bookmark

Šola v naravi

h1 17.02.2014 ob 19:20

V šoli v naravi se mi je najbolj vtisnil v spomin sprehod z učiteljico Živo. Ponosen sem, da me je učiteljica določila za pomočnika. Kot pomočnik sem nosil nahrbtnik, v katerem je bila naša malica. Med potjo smo se ves čas pogovarjali in se veliko naučili. Učiteljica nam je povedala, kako se v naravi brez kompasa določi smeri neba, sever, jug, vzhod in zahod. Smeri neba se v naravi določi na podlagi rasti drevesa. To lahko določimo tako, da drevo pogledamo in se prepričamo, na kateri strani ima drevo več zaraščenih vej. Na podlagi tega vemo, da na tisti strani drevesa, kjer je več vej, je jug. Preverimo tudi, na kateri strani je deblo drevesa poraščeno z mahom ali bršljanom. Na strani, kjer je drevo poraščeno z mahom ali bršljanom, vemo da je sever. Ko nam je učiteljica razložila pravila za določitev smeri neba, smo se o tem še malo pogovorili. Za tem smo odšli na ledeno površino, kjer smo malicali in si nabrali novih moči. Potem pa smo nadaljevali pot do Doma Čebelica. Ko smo se vračali nazaj v Dom, smo med potjo glasno prepevali pesmi, katere smo se učili v šoli. Ko smo prišli v Dom, smo odšli na kosilo in prišel je čas, da se vrnemo domov.

Gašper Lipoglavšek, 4.b

  • Share/Bookmark

ŠOLA V NARAVI

h1 17.02.2014 ob 19:19

V torek, 4.2.2014, smo se učenci 4.b in 4.a razreda odpravili v CŠOD Čatež pri Trebnjem, kjer smo imeli šolo v naravi.
Ko smo z avtobusom varno prispeli do doma Čebelica, nas je tam že čakala predstavnica doma gospa Andreja Tomažin, ki nas je pospremila v dom. Na vhodu smo se preobuli in odložili bunde ter kovčke in se odpravili v jedilnico. Tam nam je gospa Andreja Tomažin predstavila dom in nam razložila, kaj vse bomo tam delali. Izvedeli smo tudi v kateri sobi bomo. Naša soba se je imenovala Polhi. Potem smo pojedli malico. Ko smo pojedli, smo se s kovčki odpravili v sobe. Pot do sobe je bila težka, saj smo morali prehoditi veliko stopnic. Ko smo prišli v sobo, smo razpakirali stvari. Potem smo odšli na sestanek. Tam nam je gospa Andreja Tomažin razložila vsa pravila in spoznali smo še dva učitelja, Rada in Mateja. Ko nam je razložila vsa pravila, smo imeli malo počitka. Zvečer smo odšli na sprehod s petrolejkami. Ko smo prišli iz sprehoda, smo se počasi odpravili spat. Zjutraj me je zbudila glasba. Hitro smo pospravili postelje ter omarice, ker so nam jih vsako jutro pregledali. Hitro smo se preoblekli ter pohiteli na jutranjo telovadbo. Po telovadbi smo odšli na zajtrk. Potem smo odšli na sestanek. Po sestanku smo odšli k Radu na lokostrelstvo, ki je bilo zelo zabavno. Ko smo zaključili z lokostrelstvom. smo šli k učiteljici Živi. Tam smo spoznali elektriko. O elektriki smo izvedeli to, da ko pride iz baterije stik, začne žarnica goreti. Po napornem dnevu, smo zvečer vsi hitro zaspali. Naslednje jutro nas je zopet zbudila glasba, zato smo hitro vstali in začeli pospravljati postelje in omarice. Ker je bil to naš zadnji dan, smo morali spakirati kovčke in jih nesti v modro učilnico. Tam smo imeli prosti čas za igro. Potem smo iskali kraje na zemljevidu ter se učili smeri neba. Ko smo končali. smo odšli na kosilo. Za kosilo smo imeli juho in makarone ter sladoled.
Po kosilu smo odnesli kovčke na avtobus ter se odpeljali. Ko smo prišli v Sevnico, so nas tam že čakali starši. Izstopili smo iz avtobusa ter vzeli svoje stvari in veselo odhiteli k svojim staršem.

Nejc Zabasu 4.b

  • Share/Bookmark

SPOROČILO ODRASLIM

h1 17.02.2014 ob 19:19

Pravijo, da mladost je norost
in včasih prinese tudi kakšno slabost.
Otroci se zelo radi igramo
in se v prepiru kar tako ne vdamo.

Zaželimo si veliko stvari,
skoraj vse kar nam srce poželi.
Včasih pa imamo preveč energije
in ušpičimo razne vragolije.

Velikokrat prekršimo pravila
in nekaterim odraslim ni mar za naša opravičila,
Zato vam v tej pesmi povem,
da žal nam je potem vsem.

Odrasli pravijo nam: » Daj to sem, daj to tja…!«
Nam otrokom pa se vedno delati ne da.
Ker pa smo zelo nagajivi,
nam nekateri ne verjamejo, da tokrat nismo mi krivi.

Pri nekaterih povedati ne smemo, kaj se je zares zgodilo,
ampak samo kazni dobimo.
Kazni nas vseeno izučijo
in tudi kaj novega naučijo.

Zato radi bi, da nam odpustite,
ne da se na nas jezite.
Vsi bomo zelo veseli
in veliko lepega bomo skupaj doživeli.

Lea Haler, 5. b
Mentorica: Jožica Mlakar, prof.

  • Share/Bookmark

POPLAVE

h1 17.02.2014 ob 19:17

Ljudje iz tovarn izpuščamo razne pline,
še posebej so v nevarnosti kotline.
Plini povzročajo podnebne spremembe,
ki niso prav nič potrebne.

Če poplave so,
težave nam povzročajo,
če pa jih ni,
smo veseli vsi.

Poglej, nekaj pada z neba,
in sicer nova pošiljka dežja.
Reke so čisto podivjale,
voda je poplavila tudi morske obale.

Če močno je deževje,
voda izruva tudi drevje.
Spreminjamo rečne struge
In s tem ogrožamo tudi druge.

Postavljeni so nasipi in odtočni kanali,
da ne bomo groznih člankov brali,
kako poplavljena so mesta
in zraven tudi cesta.

Zato skrbimo za okolje,
in vsem nam bo veliko bolje!

Lea Haler, 5. b
Mentorica: Jožica Mlakar, prof.

  • Share/Bookmark

OTROCI SVETA

h1 17.02.2014 ob 19:17

Med počitnicami sem odšla k babici na obisk. Na televiziji sva gledali oddajo o otrocih sveta. Na začetku so prikazovali življenje otrok v revnejšem delu Afrike. Ti otroci so podhranjeni, umazani in mnogi izmed njih tudi umrejo zaradi slabih pogojev, v katerih živijo.
Babici sem rekla:»Otroci imamo veliko pravic, veš!« Babica se je zasmejala in me vprašala:»Jih znaš kaj našteti?«Začela sem naštevati: »Pravica do družine, do igre, do hrane in vode, do govora, do obiskovanja šol, gibanja… No, nekaj sem ti jih naštela!« Babica me je z zanimanjem vprašala:»Ali misliš, da imajo vsi otroci povsod na svetu te pravice?« »Morali bi jih imeti, ampak mnogi v Afriki in še kje, jih zagotovo nimajo. Nimajo niti možnosti, da bi obiskovali šolo, nimajo hrane, vode, igrač in še mnogo drugih stvari jim primanjkuje,« ji žalostno odgovorim. »Kaj misliš, katere pravice imamo pa odrasli ljudje?«me je vprašala babi. Odvrnila sem ji: »Podobne kot mi otroci?« Babica mi je začela razlagati: »Vsi smo bili nekoč otroci, zato smo tudi mi imeli vse te pravice. Še zdaj jih imamo nekaj od teh, ki si mi jih naštela. Ne smemo pa pozabiti še na pravice do spoštovanja starejših in do pomoči pri opravilih, ki jih sami več ne zmoremo. Sta ti ati in mami o tem kdaj kaj povedala?« Ko je v hišo vstopil dedek, naju je vprašal:»Kaj gledata in o čem se pogovarjata?« Povedala sem mu: »Gledava oddajo o afriških otrocih in se pogovarjava o pravicah. Se nama pridružiš?« »Ker se mi ti otroci smilijo, saj nimajo hrane, vode, šolskih potrebščin in še česa, si bom z vama z veseljem ogledal tooddajo,« je dodal dedek.
Po končanem ogledu smo odšli na dolg večerni sprehod. Ves čas sem razmišljala, kako bi bilo prav, da bi vsi otroci imeli vse pravice otrok/(vsi otroci na svetu imeli enake pravice) ter da ne bi nobeden otrok več trpel ali celo umrl zaradi neenakopravnih možnosti.

Lea Zakšek, 5. B
Mentorica Jožica Mlakar, prof.

  • Share/Bookmark

NAJ KOLESARSKI IZLET

h1 17.02.2014 ob 19:16

Nekega lepega sončnega dne smo se z mamo in očkom odpravili na kolesarski izlet.
Na to pot smo se podali po kolesarski stezi, ki je speljana vzdolž reke Save proti njenemu toku, na njenem desnem bregu. Uživali smo ob pogledu na naravo, zrak je bil čist in svež, moja pljuča so se naužila kisika. Med vožnjo sem uživala, saj je bilo lepo sončno vreme. Od zame napornega kolesarjenja, smo se kar hitro utrudili, zato smo se odločili za postanek.
Ravno smo se pripeljali do mogočnega drevesa, katerega senca nas je velikodušno vabila v svoj objem. Vsi smo v en glas sklenili, da bomo ponudbo sprejeli in pomalicali pod njim. Vsak je pojedel eno sadje in spil malo vode. Polni pričakovanj smo se podali zopet na pot proti Bregu. Zdaj nas je pot vodila po cesti v vasi Kompolje. Na srečo ni bilo veliko prometa, a vseeno smo bili vsi skrajno pozorni. Kmalu pa se je pot zožila in vodila po makadamu. Vse nas je premetavalo. Na prašni poti so bile manjše luknje, zato smo morali zelo paziti, da ne bi v kakšno zapeljali. Pot po makadamu na srečo ni bila dolga. Brez kakšnih posebnosti smo jo prevozili, le na zadnji plati sem čutila nekaj bolečin. Že spet smo zapeljali na asfaltirano cesto. Ni nam veliko manjkalo do cilja. Ob skrajnem desnem robu ceste smo kolesarili po vasi Šmarčna. Videla sem njive, cerkev, lepe travnike in tudi nekaj kmetij. Do zaključne točke nas je ločeval samo še manjši vzpon po cesti. Na kolesu sem prestavila v nižjo prestavo in se močno pognala v hrib. To, uspelo mi je! Prav tako tudi staršem. Zadihani in polni lepih vtisov, smo končno le prikolesarili na cilj. Na Bregu je zelo lepo, to bi moral spoznati vsak od vas, saj že z mosta lahko opazuješ reko Savo, kako lepo teče pod njim. Vožnja je bila vsaj zame kar naporna. Dan se je že prevesil v večer. Počasi smo se morali odpraviti domov v Sevnico, na Ribnike. Sedli smo na kolesa in se zadovoljni odpeljali proti domu.
Čeprav sem bila utrujena od zahtevne vožnje, sem se počutila prijetno, saj vem, da sem za svoje telo naredila nekaj koristnega; se razgibala, naužila svežega zraka, razvedrila in natančneje spoznala našo občino Sevnico. Priznam, da je bil zaradi tega to moj naj kolesarski izlet. Še si želim takšnih izletov z družino in na tak način spoznavati našo prelepo domovino.

Lea Haler, 5. b

  • Share/Bookmark

LESKO

h1 17.02.2014 ob 19:15

Lepo drevo stoji na jasi.
O, kako se dolgočasi!
Vejice pa se igrajo besedne igre,
da čas kar mimo njih švigne.

Veter se z vejicami igra,
čisto užitku se preda.
Veter kar naenkrat usahne,
val tišine jih poplakne.

Kar naenkrat se velik avto pripelje pred drevo.
O, joj! Kaj bo pa zdaj to?
Zasliši se neznanski hrup.
Vejice jokajo. To je obup!

Na jasi kmalu ni drevesa,
saj ljudem je zmanjkalo lesa.
Tako so vejice predelali v industriji
in jih v svinčnike spremenili.

Vsak je dobil svoje ime,
Lesko to že ve.
Kar naenkrat se znajde v trgovini.
Joj, kako so tam fini!

Nato pa zgleda dečka,
ki gleda Leskovega prijatelja Srečka.
Kmalu pa se opoteče k Lesku,
ki se je počutil, kot da je zakopan v pesku.

Čisto je okamenel,
a deček ga je vseeno vzel.
Zdaj v šoli vsak dan skupaj sta,
doma pa pridno naloge pišeta.

Deček zanj lepo skrbi,
da se mu kaj ne pripeti.
Zato ne šili ga vsak dan,
da po nepotrebnem ne meče lesa stran.

Lea Haler, 5. b
Mentorica: Jožica Mlakar, prof.

  • Share/Bookmark

KAJ STORITI, DA NESREČ NE BO?

h1 17.02.2014 ob 19:13

Pada, pada beli sneg,
pobelil polja bo in breg.

Že hitimo po sani,
da spustimo brž se po strmini vsi.

A glej ga šment,
na strmini naredil se je led!

Pazi, pazi, da ne padeš ti na led,
ker slabo bi se končalo spet!

Tudi avto, ki po cesti pridrvi,
kar odnese ga v smreke tri.

Vidiš mami, vidiš ati,
kako rešilec že hiti,
ker pomagati babici želi.

Dedek škornje si obuj
in nikar jih ne sezuj,
naj ti bo reševalec tuj.

Kar pozabili smo vsi,
da pozimi led se rad naredi.
Previdnost naj spremlja vas
vse te zimske dni,
ko hodili boste v vas
in okrog nas.

Ela Senica, 5. B
Mentorica Jožica Mlakar, prof.

  • Share/Bookmark