Arhiv za Januar, 2014

ZAPADEL JE PRVI SNEG …

h1 27.01.2014 ob 17:48

V petek, 24. januarja 2014 so nas presenetile prve snežinke, ki smo jih vsi nestrpno pričakovali, še najbolj pa otroci. Njihovi pogledi so uhajali skozi okno in vsi so si želeli čim prej domov preizkusiti, kakšen je letošnji sneg.

Ela Senica, 5. b: Vesela sem, da je končno padal sneg. Sneg imam rada, saj v zimskem času potekajo zimske igre. Rada se kepam, sankam in drsam. Po televiziji spremljam Tino Maze, ki odlično smuča. Rada pa imam tudi poletje, saj imam takrat rojstni dan. Med poukom sem danes, ko je naletaval sneg, med razlago učiteljice tudi malo pogledala skozi okno. Lani sem si s prijateljico ogledala pravljico na ledu v Ljubljani.

Ema Mrvič, 5. b: Zimo imam zelo rada, saj uživam v zimskih norčijah. Z očetom in psom divjamo po strminah in se zelo zabavamo. Na reki Mirni se poleti kopam, pozimi pa drsam. Kupila sem si smuči in drsalke in že nestrpno čakam, da jih bom lahko preizkusila.

Ana Košir, 5. b: Sneg je tu in letos se bomo lahko med počitnicami sankali, smučali in drsali. Zelo rada imam snežne dni in upam, da se bodo končali brez poškodb.

Neli Markl, 5. c: Med smučanjem se sprostim, po smučanju pa ponavadi še naredim snežaka. Zelo rada pa se tudi kepam in drsam. Smučati učim tudi mlajšega bratca, saj si tudi on želi dobro smučati. Oče mi pomaga narediti iglu. V iglu se skrijem pred kepami, ki mi jih meče bratec. Tako se z bratcem zabavava ves dan. Komaj čakam, da grem domov, da se sneg ne bo stopil.

Zala Elizabeta Ramovš, 5. c: Ko sem se zjutraj zbudila, sem imela občutek, da bo zapadel sneg. Skočila sem iz postelje in stekla na balkon. In kaj sem videla? Čisto pravi sneg. Zdaj sem pri pouku in komaj čakam, da povabim na sneg svojega najboljšega prijatelja Blaža. Vsako zimo se igrava na snegu, se sankava, »bordava« in drsava po zadnji plati. In danes si želim, da čas hitro mine, ker že imam načrte za današnji dan. Kaj pa ti?

Larisa Kozinc, 5. b: Ko sem zjutraj pogledala skozi okno, sem uživala v pogledu na zasneženo pokrajino. Bilo mi je zelo všeč, saj imam zimo zelo rada. Spominjam se trenutka s teka na smučeh, ko sem z veliko hitrostjo prehitela starejšo gospo. Bili sva ravno na hribčku, ko sem jo prehitela, ona pa se je zaletela vame in pristala na tleh. Vsi, ki so bili blizu so se smejali. Na srečo se nama ni ničesar zgodilo.

Učenci podaljšanega bivanja in učiteljica Marjeta Teraž

  • Share/Bookmark

MALE SIVE CELICE

h1 25.01.2014 ob 17:46

Le kdo ne pozna televizijske otroške oddaje Male sive celice? To je oddaja, ki jo vodi Pavle Ravnohrib in ki si jo radi ogledajo tudi odrasli, ker je zanimiva in poučna. Tako smo tudi učenci OŠ Sava Kladnika Sevnica v januarju 2014 dobili priložnost, da na njej sodelujemo. Zraven smo vzeli tudi našo maskoto gosaka Tineta.
Ko smo prišli v Ljubljano, smo se peš odpravili do RTV Ljubljana. Našo šolo smo zastopali Martin Sešlar, Tino Bajc in jaz, Tinkara Jene. Spoznali smo naše nasprotnike, učence IV. Osnovne šole v Celju. Že na začetku smo se jih »ustrašili«, saj so bili od nas večji za eno glavo. Odšli smo še k maskerki, ki nas je uredila za nastop na televiziji. Nekaj minut pred začetkom snemanja so nas povabili v studio, kjer so nam povedali pravila igre in potek snemanja. Potem pa se je začelo zares. Že v prvi igri so nasprotniki kar krepko vodili, njihovo vodstvo pa se je iz igre v igro še povečevalo. Na koncu smo izgubili, a smo iz studia odšli veseli, saj smo vedeli, da na Malih sivih celicah ne odloča samo znanje, temveč je veliko odvisno tudi od sreče. Po snemanju smo si ogledali še muzej arhitekture iz 19. stoletja, v katerem je bila tudi slika naše cerkve svetega Nikolaja.
Snemanje oddaje je bilo zanimivo, saj so bili nekateri učenci prvič v studiu. Komaj čakamo naslednje šolsko leto, ko bomo lahko odšli navijat še za naše eno leto mlajše vrstnike.

Tinkara Jene, 7. b

  • Share/Bookmark

MALE SIVE CELICE

h1 19.01.2014 ob 19:19

Učenci osnovne šole Sava Kladnika Sevnica smo se zgodaj zjutraj, 15. januarja 2014, odpravili z avtobusom v Ljubljano. V RTV Ljubljana so nas z veseljem sprejeli. Minute do začetka oddaje so se vlekle kot ure, predvsem za naše tri tekmovalce: Tinkaro Jene, Martina Sešlarja in Tina Bajca. V znanju so se pomerili z učenci iz Celja, ki so bili odlično pripravljeni.

V studiu smo bučno navijali za naše tekmovalce. Veliko vprašanj je bilo povezano s športom. A, v tem tekmovanju je odigrala svojo vlogo tudi sreča, ki je bila žal na strani Celjanov. Kljub porazu so se naši trije junaki veliko naučili in pridobili veliko dodatnega znanja. Po snemanju smo si ogledali razstavo Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem. Med mnogimi slikami je bila tudi cerkev Nikolaja iz Sevnice. S tem sklepamo, da smo tudi mi, v tej naši majhni Sevnici, nekaj posebnega.

Preživeli smo zanimivo dopoldne, saj so nekateri učenci bili prvič v studiu. Veselimo se nove priložnosti, ki jo bomo dobili prihodnjič.

Maja Novak, 9. c

  • Share/Bookmark

OVIRE NISO OVIRE, TEMVEČ IZZIVI

h1 19.01.2014 ob 19:14

V petek, 10. 1. 2014, smo na osnovni šoli Sava Kladnika v Sevnici gostili znano slovensko osebnost na področju športa. Ta oseba je posebna zaradi svoje vztrajnosti, zaradi katere ga marsikdo občuduje, nekateri pa mu celo zavidajo, le da tega nočejo priznati. Darko Đurič je namreč invalid, ki tekmuje v plavanju in sedeči odbojki, čeprav se je rodil brez obeh nog in leve roke. Kot mlad fant je živel pri rejniški družini in življenje se mu ne zdi nekaj tako preprostega in samoumevnega kot drugim.

- Kako poteka Vaš vsakdan?
Vstanem ob petih zjutraj. Nekaj čez šesto sem že v vodi, trening končam ob osmih, potem pa grem še pogledat, kaj se dogaja na faksu (študira na Fakulteti za poslovne vede). Zatem počivam, kasneje pa se s prijatelji odpravim ven. Seveda pa se moram tudi veliko učiti, tako kot vi. Kot vidite, je moj vsakdan zelo podoben vašemu, le da se jaz ukvarjam s plavanjem.
- V katerih plavalnih disciplinah nastopate?
Nastopam v štirih različnih disciplinah: 50 m in 100 m delfin ter 200 m in 400 m prosto.
- Do kakšnih poškodb lahko pride pri Vašem športu?
Malo je možnosti za različne poškodbe, saj nimam toliko udov kot običajni športniki (smeh). Včasih imam probleme z ramo, na nekaterih tekmovanjih sem bil že »pretreniran«. Včasih sem preobremenjen s faksom ali s čim drugim in takrat težko dobro plavam. Pri slepih športnikih pa se včasih zgodi, da skočijo v napačno smer in si kaj zlomijo.
- Ali ste športniki invalidi razvrščeni v različne kategorije in kako?
Ja, razvrščeni smo v kategorije od S1 do S10. V S1 spadajo tisti z najhujšimi poškodbami, pravimo, da plavajo z ušesi (smeh). Za slepe imamo posebno kategorijo S11. Dekleta verjetno poznate slepega manekena Alena Kobilico, ki je nedavno začel plavati? V S14 pa spadajo športniki z motnjami duševnega razvoja.
- Kaj vse je pripomoglo k odličnemu dosežku v Montrealu?
Drugi so bili počasnejši od mene, bil sem sproščen, zato sem v plavanju na 200 m prosto osvojil drugo mesto. Bilo pa mi je hkrati težko, saj sem imel sprva težave s časovno razliko, na treningih sem bil zato nekaj časa nesproščen, imel sem trdo roko.
- Se vam zdi, da sponzorji do Vas pristopajo enako, kot pristopijo k vrhunskemu športniku ali bolj z dobrodelno noto?
Ne, zaenkrat še ni tako kot pri vrhunskih športnikih. Športniki invalidi so se namreč šele v zadnjem času začeli pojavljati v medijih, zanimanje se počasi veča, a ne, ni še enako.
- Kakšni so bili občutki, ko ste postavili svetovni rekord na paraolimpijskih igrah?
To so bili zares lepi občutki, čeprav traja nekaj časa, da dojameš, da si najhitrejši na svetu.
Naš gost je za konec še hudomušno pristavil, da si želi, da bi bili plavalci invalidi boljši kot politiki v Sloveniji. Mi pa Darku želimo še veliko poguma in dobre volje, da bi še v prihodnje dosegal tako vrhunske rezultate, kot jih je do zdaj.

Ana Trbovc, 8. c

Ema Mrvič, 5. b: V petek, 10. januarja 2014 nas je obiskal prav poseben gost gospod Darko Đurić. Darko je invalid, vendar je kljub vsemu velik optimist, zato ga zelo občudujem. Na para olimpijskih igrah je dvakrat presegel svoj rekord v plavanju in prejel medalji. Vsi smo ga z zanimanjem poslušali, saj nam je pripovedoval svojo življenjsko zgodbo.
Martin Zeme, 5. b: Učenci smo se zbrali v spodnji telovadnici in mu postavljali različna vprašanja. Eno izmed vprašanj je bilo: »Kakšna je vaša življenjska zgodba?« Povedal nam je, da se je rodil brez ene roke in nog. Kljub temu je odličen plavalec. Zmagal je na para olimpijskih igrah. Njegova zgodba nas je zelo pretresla, hkrati pa smo nanj zelo ponosni. Začel sem razmišljati, kako bi bilo, če bi se meni zgodilo, kaj takšnega kot Darku. Darko je res pogumen prvak. Tudi meni včasih zmanjka upanja, ampak ta pogovor mi je vlil poguma in upanja.
Larisa Kozinc, 5. b: Darka Đurića smo pričakali z bučnim aplavzom. Gost nam je povedal svojo življenjsko zgodbo. Kljub invalidnosti je odličen plavalec. Pokazal nam je dve zlati medalji, iz Berlina in Montreala. Povedal nam je, da je njegova bolezen zelo redka, saj se izjemoma zgodi, da se zarodku ne razvijejo roke in noge. Po Darkovi zgodbi nas je ravnateljica spodbudila, da mu čestitamo za uspehe in izrečemo želje za prihodnost. Kar nekaj učencev se je javilo in Darku zaželelo vse najboljše. Zaupal nam je tudi, da ne smemo odnehati po prvih neuspehih, ampak naj pot nadaljujemo z vztrajnostjo. Ura z Darkom mi je bila zelo všeč, iz nje sem se veliko naučila.
Ela Senica, 5. b: Darko nam je povedal svojo zgodbo. Je odličen plavalec, vendar plava brez nog in roke. Postavljali smo mu vprašanja in dal nam je jasne odgovore, iz katerih smo spoznali, da je velik optimist. Na koncu nam je pokazal tudi dve medalji. Le kako bi se počutila, če bi se tudi jaz rodila brez rok in nog?

  • Share/Bookmark

BOŽIČKOVO OBDAROVANJE

h1 6.01.2014 ob 19:37

V ponedeljek, 23. 12. 2013, nas je peto šolsko uro doletelo presenečenje.
Ko smo se po koncertu U3 vrnili v učilnico, nas je obiskal majhen Božiček. Oblečen je bil v rdeča oblačila, imel je dolgo belo brado in na glavi je nosil kapo. Pricapljal je do sošolca Klemna. Ta mu je pomagal razdeliti majhna darilca. V darilih za fante sta bila dva manjša ročno izdelana okrasna obeska in čokoladica, dekleta in učiteljica pa so dobila velik obesek-angelčka in čokoladico. Zahvalili smo se za darila in odšel je s svojo mamico.
Vsi smo bili zelo veseli, ker nas je obiskal prav poseben Božiček. To ni bil nihče drug kot Klemnov triletni bratec Klar.

Tin Vurnek in Neža Bizjak, 4. a

  • Share/Bookmark