Arhiv za April, 2013

NAŠE OTROŠTVO

h1 30.04.2013 ob 15:37

Pri zgodovini so se učenci 6. razreda učili o življenju družin v preteklosti in vlogi posameznih družinskih članov skozi zgodovino. Spoznali so tudi življenje otrok v preteklosti. Kako pa na svoje otroštvo gledajo naši šestošolci, vam bodo zaupali učenci 6. c pod vodstvom učiteljice Marjete Teraž.

Rodila sem se 20. 11. 2001 v Trbovljah. Moji mamici je ime Mihaela, atiju pa Vidko. Imam še starejšo sestro Tanjo in brata Mateja ter malo nečakinjo Kajo. Nekaj let po mojem rojstvu sem izgubila babico. Ime ji je bilo Lucija. Ko sem imela šest let, sem začela obiskovati prvi razred osnovne šole v Loki pri Zidanem Mostu. Zelo rada sem imela svojo razredničarko v prvem razredu, učiteljico Marjeto Česnik, ki je bila zelo prijazna do mene, a leta so tekla naprej, in tako sedaj sedim v klopeh OŠ Sevnica.
Katja Močivnik, 6. c

Moje otroštvo je drugačno od otroštva mojih staršev in starih staršev. Danes imamo otroci veliko poučnih igrač iz materialov, ki so prijazni do okolja. Učimo in zabavamo se preko televizije, računalnikov, predvajalnikov. Sedaj imamo tudi vrtce za malčke in predšolske otroke. V njih se otroci učijo in zabavajo. Ko so otroci dovolj stari, gredo v osnovno šolo. Za nadaljnje šolanje poskrbijo starši, saj si želijo, da bi bili njihovi otroci bolj izobraženi kot sami. Ženske in moški so enakopravni, zato sta v večini zaposlena oba in skupaj vzgajata otroke. Delo v družini si razdelijo. Veliko nam pomeni tudi naša zunajost. Moda se je zelo spremenila. To je dokaz, da se življenjski slog spreminja.
Katarina Kolman, 6. c

Moje življenje se je začelo 13. julija 2001 v novomeški porodnišnici. Prvo leto sem kot vsi dojenčki na tem svetu veliko jokala. Pila in jedla sem mleko, včasih tudi kakšno kašico. Drugo leto je bilo razburljivo, prvič sem videla morje, izgovarjala sem prve besede in poskušala s prvimi koraki. Tretje leto sem vse to že obvladala in imela že skoraj vse zobe.
Ko sem bila stara šest let, sem prestopila prag šolskih vrat in se poslovila od vrtca. Dobila pa sem tudi svojega kužka. Vpisala sem se k mažoretam. Bilo mi je všeč, a sem mislila, da se nikoli ne bom naučila vseh korakov. A sem se zmotila. Lani smo tekmovale na državnem tekmovanju in osvojile drugo mesto. S prijateljicami se že pridno pripravljamo na državno prvenstvo leta 2013, sama pa plešem tudi solo. Maja se bomo udeležile turneje v Francij. Imam tudi sestrico, ki je letos stara že tri leta, včasih mi malce ponagaja, a jo imam zelo rada.
V mojem življenju sem se do zdaj veliko naučila. Rada imam svojo družino, sorodnike, vrstnike, vse, ki me spodbujajo k uspehu. Moje življenje je popolno in upam, da bo takšno tudi ostalo.
Anja Popelar, 6. c

Ko sem bila majhna, sem bila pridna deklica. S starši smo šli in še gremo velikokrat na izlet. Večkrat smo potovali v Nemčijo, kjer imam sestrične in bratrance. Z njimi smo se igrali na igrišču. Sestrična mi je v šoli pomagala napisati svoje ime in me učila brati.
Poleti grem na sevniški bazen. Tudi mamica gre ven in skupaj igrava odbojko. Pozimi se rada sankam s prijateljicami. Zmeraj sem toplo oblečena, da se ne prehladim. Ko se naveličam sankat, grem v stanovanje, kjer popijem kakav in sedem pred televizijo. Moje otroštvo je zares zanimivo.
Blerta Elmazi, 6. c

Rodil sem se 1. septembra 2001 v porodnišnici Celje. Ob rojstvu sem tehtal 3510 gramov in bil velik devetinštirideset centimetrov. Ko sem bil star osem mesecev, mi je zrasel prvi zob. Pri enajstih mesecih sem shodil in čez nekaj mesecev sem dobil še bratca. Obiskoval sem vrtec v Loki in tudi od 1. do 5. razreda sem hodil na podružnično šolo Loka.
Rad se vozim s kolesom. Prvo kolo sem dobil, ko še nisem bil star eno leto. To je bil tricikel, ki je imel ročko za porivanje. Tricikel sem že zdavnaj prerasel in zdaj imam že četrto kolo. V drugem razredu sem se začel ukvarjati z nogometom, ki ga treniram še danes. Vsako leto gremo na morje, kjer sem se naučil plavati in skakati na glavo. Pozimi rad tudi smučam. Poleg športa me zanima tudi računalništvo in elektrika. V prostem času rad priskočim na pomoč atiju in mamici.
Imam dva strica, dve babici, dva dedka in vsi z bratom naju radi razvajajo.
Jakob Zupančič, 6. c

Moje otroštvo je drugačno kot življenje otrok pred petinštiridesetimi leti. Danes imamo veliko pripomočkov, ki nam olajšajo delo, kot na primer: računalnik za igranje igric, iskanje podatkov, poslušanje glasbe, tiskalnik za tiskanje besedil, novejše telefone na dotik … Imamo pa tudi veliko igrač. Na jemo preveč zdrave hrane. Pojemo premalo sadja. Veliko živil kupimo kar v trgovini. Starši nas vozijo z avtomobili. Okolje je zastrupljeno z umetnimi snovmi.
Če naše življenje primerjam z življenjem včasih, je res veliko razlik. Pri pouku bi se lahko več pogovarjali o tem.
Maja Krajnc, 6. c

Moje ime je Anže. Star sem dvanajst let, hodim v 6. c razred in živim na Bregu. Starša sta me in me še vedno učita poštenosti in vztrajnosti.
Kot majhen otrok sem bil vedno zelo radoveden. Hotel sem narediti vse, tudi tisto, kar nisem mogel. Z očetom sva že zelo zgodaj igrala igre z žogo. V prvem razredu, ko sem bil star šest let, sem začel obiskovati nogometne treninge. Nedolgo zatem sem začel še teči in se udeleževati tekov za sevniški pokal. Z leti sem vedno boljši in lahko se pohvalim, da se brez atletskih treningov kosam z najboljšimi v državi. Moje sanje so bile, da bi postal dober nogometaš in igral za takšen klub kot je Barcelona, nisem pa pričakoval, da ob tem lahko postanem tudi zelo dober tekač. Drugače pa nista nogomet in tek moja najljubša športa. Prav tako rad igram košarko, rokomet in odbojko. Pravzaprav vse, kar je povezano z žogo.
Starša me pri vseh športnih aktivnostih vzpodbujata, čeprav ni vedno lahko uskladiti vse prevoze. Poleg športnika pa sem čisto vsakdanji fant, ki ga zanima tudi vse, kar je povezano z računalniki. Moje otroštvo spremljata in dopolnjujeta tudi dve sestri, ena velika in ena mala, starejša Maja in mlajša Hana. Ker nas je veliko, je prav zabavno. A najpomembnejše je to, da se imamo neskončno radi.
Anže Trebše, 6. C

Rodila sem se 23. januarja 2001 v Celju. Bila sem vesela in razigrana deklica, ki ji je nasmešek vedno žarel na obrazu. Nikoli nisem mirovala in venomer sem tekala naokoli. Vedno sem dosegla vse, kar sem zahtevala. Ker sem bila še premajhna, da bi dosegla kljuko na vratih in sem na vsak način hotela ven, sem poklicala starejšega brata. Ta me je vedno poslušal in naredil vse, kar sem zahtevala. Dvignil me je, da sem pritisnila na kljuko in odprla vrata. Nato sva jo skupaj ucvrla ven. Kadar me kdo ni ubogal, sem jezno prekrižala roke, stisnila ustnice in grdo gledala. Sedla sem na klop in kuhala mulo, vse dokler me jeza ni minila.
Leta 2002 je umrl moj vzornik, moj dedek. Čeprav sem bila še zelo majhna, sem vedela, da ga ne bo nazaj. Takrat se mi je porušil svet. Pravijo, da sem še nekaj dni po njegovi smrti trkala na vrata njegove spalnice in mu prigovarjala, naj vstane, da ne more ves čas spati. Nato sem preprosto obupala in se skrila na podstrešje. Zelo sem ga pogrešala in ga pogrešam še danes. Moj najboljši prijatelj je bil tudi velik plišasti medvedek z imenom Jaka. Vsepovsod sem ga nosila s sabo in nikoli ni ostal doma. Tega medvedka imam še danes, čeprav mu manjkata oko in uho.
Danes sem srečna in vesela. Treniram kickboxs in karate ter se rada družim s prijatelji.
Tereza Kožar, 6. c

  • Share/Bookmark

DAN ZEMLJE NA OSNOVNI ŠOLI SAVA KLADNIKA SEVNICA

h1 24.04.2013 ob 17:42

Na spomladansko obarvan, pa vendar deževen ponedeljek, 22. aprila, je na OŠ Sava Kladnika Sevnica potekalo sajenje lipe. Tega dogodka so se udeležili vsi devetošolci, ki so kot znak svojega devetletnega obiskovanja šole v slovo posadili lipo. Govor je začela ravnateljica Mirjana Jelančič, program sta povezovala napovedovalca Eva Zala Kobal in Miha Špan. Dogodek je popestril mladinski pevski zbor Osminke pod vodstvom učiteljice Nataše Mlakar.
Beseda je tekla o naši preljubi Zemlji, saj je na ta dan tudi svetovni praznik Zemlje. Gostje so v govorih poudarili, kako so drevesa potrebna za življenje in da je poseganje ljudi v naravo čedalje večje kljub ozaveščanju. Z onesnaževanjem tako ustvarjamo dolgotrajne posledice in težko bo naš planet popolnoma regenerirati. Z različnimi akcijami pripomoremo k čistejši vodi, zemlji in zraku.
V današnjem času se težko posvetimo drug drugemu. Vseeno se bomo morali bolj spoštljivo obnašati do narave ter več časa aktivno prebiti v njej, da ne bomo večino dneva preživeli za računalnikom.
In lipa zelenela bo, ko nas devetošolcev več ne bo!

Alenka Pintar, 9. b

  • Share/Bookmark

NAJBOLJŠA IDEJA SEŽE NAJVIŠJE

h1 24.04.2013 ob 17:37

V aprilu smo trije devetošolci, Florjan, Lea in jaz, odšli v Ljubljano na tekmovanje elastomobilov, ki ga organizira Hiša eksperimentov. Naš elastomobil smo izdelovali tri mesece s pomočjo mentorja gospoda Janeza Virtiča in ga poimenovali Kameleon. Tekmovanja se je udeležilo še 40 drugih ekip iz cele Slovenije.
Na začetku so najprej potekale kvalifikacije, v katerih je izpadlo zadnjih deset ekip. Naša ekipa je dosegla drugo najdaljšo razdaljo. V drugi vožnji pa se nam je takoj po startu strgala gumica, zaradi česar smo padli na deveto mesto. V tretji, zadnji vožnji, smo premagali vse nasprotnike in dosegli najdaljšo razdaljo. Končni rezultat je bilo osvojeno tretje mesto. Prav tako smo bili v ožjem izboru za najinovativnejši elastomobil, saj smo uporabili dvostopenjsko raztezanje vzmeti in gumice.
Zelo smo se razveselili našega uspeha in zavedam se, da bomo le z dobrimi idejami in rešitvami rešili naš planet.
Jure Zelič, 9. d

  • Share/Bookmark

SNEMANJE FILMA PREPOVEDANA LJUBEZEN

h1 24.04.2013 ob 17:32

Vse se je začelo nekega dne, ko je učiteljica po radiu Slavčku razglasila novico, da se bo na šoli snemal film za natečaj »Slovenščina ima dolg jezik.« Sprva se nisem zmenil, saj sem bil preveč len, da bi hodil na vaje in snemanja. Čez nekaj časa so mi prijatelji predlagali, naj se vključim. In tako se je začelo.
Z mentorjema Tomažem Pavkovičem in Jelko Slukan smo začeli z resnimi vajami. Srečevali smo se nekajkrat na teden, včasih kakšno soboto in enkrat med počitnicami. Učili smo se filmski jezik in spoznavali pomembne stvari za izdelavo filma.
Ko smo osvojili osnove opravljanja z opremo in pisanja scenarija, smo izbrali člane ekipe. Scenaristki sta postali Eva Zala in Monika, Urban in Neža snemalca, jaz sem se preizkusil v vlogi režiserja.
Začeli smo s poskusnim snemanjem in z izbiro glavnih ter stranskih literarnih oseb. Eva Zala in Monika sta se pridno lotili scenarija. V enem tednu smo vedeli, kaj in kako hočemo posneti film. Izbrali smo dvanajst prizorov; snemali smo v hiši, na železniški postaji, pred šolo, za Savo, na gradu.
Pred snemanjem smo postavili kamero in mikrofon. Prizor smo najprej odigrali “na suho” in ocenili dogajanje. »Kamera – zvok- akcija!« in začelo se je pravo snemanje.
Včasih smo imeli veliko idej in težko smo izbrali tisto pravo. Med snemanjem nas je zapustilo tudi nekaj ustvarjalcev, saj se tu pač niso našli. Vsa ta napetost ob prizorih, smeh in trema so bili utrujajoči. Včasih sem si mislil: »Pa kdaj bo že tega konec!«
Vendar sem v petek, 19. aprila, v Ljubljani ugotovil, da je bil trud zares poplačan. V kategoriji od 7. do 9. razreda smo mladi ustvarjalci osvojili prvo mesto, med vsemi 43 filmi pa prejeli ODLIČNO zlato priznanje! Ob predvajanju filma mi je gorelo celo telo, saj se je publika čudovito odzivala in nam tako pokazala, da smo res naredili najboljši film.
Ta film mi je osebno odprl okno v svet igralstva, saj so med strokovno oceno filma omenili, da sem mlad nadobuden igralec, ki sem prikupno zaigral vlogo Romea. Upam in delam na tem, da bom nekoč postal igralec, voditelj ali režiser filmskih del.

Miha Špan, 8. b

  • Share/Bookmark

POZDRAV POMLADI NA PODRUŽNICI STUDENEC

h1 24.04.2013 ob 17:28

Vsakoletna prireditev na Studencu je priložnost, ko dokažemo, se pokažemo in razveselimo starše, babice, dedke in ostalo »žlahto« z nastopom.
Mešani pevski zbor Studenec v rdečih majčkah, učenci in učiteljice podružnice Studenec v zelenih majčkah smo peli ubrano, kot da skupaj pojemo eno uro tedensko. Najmlajši prvošolci so se preizkusili v samostojnem nastopanju in uspešno prestali. Tudi sodelovanje z glasbeno šolo Sevnica se je obdržalo in Lorena Zgonc nam je zaigrala na klavir. Za posladek so mladi gledališčniki šolske skupine Studenček razveselili s predstavo, ob kateri smo se nasmejali do solz. S skečem je odrasle nasmejala odrasla gledališka skupina. Obiskala nas je ravnateljica Mirjana Jelančič. Njene besede, da ji v nedeljo ni potrebno gledati Talentov, ker jih je že danes, so potrdile, da res delamo dobro.

Erika Anzelc Intihar
OŠ Sava Kladnika Sevnica
Podružnica Studenec

  • Share/Bookmark

DAN ZEMLJE NA PODRUŽNICI STUDENEC

h1 24.04.2013 ob 17:14

22. april, dan zemlje, dan tabornikov, dan vseh, ki dobro v srcu mislimo. Dan vseh, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z našim planetom.
Kako vzgajamo otroke? Kako bodo skrbeli za svojo okolico? Smo dovolj vztrajni?
Na Podružnici Studenec v ta namen vsako leto organiziramo čistilno akcijo. Je prav, da otroci pobirajo smeti za drugimi?
Odgovor se skriva v prihodnosti. Prav gotovo nihče od udeležencev čistilnih akcij, ki so širom po Sloveniji in drugod po svetu, ne odvrže smeti na tla, v naravo. Verjetno se nekateri otroci zavedajo posledic onesnaženja našega planeta. Ne pa še vsi. Zato je ta del šolskega procesa, ki mu rečemo okoljska vzgoja, pomemben. Gre za privzgojen odnos, da gre odpadek v koš za smeti in nikamor drugam. Kako enostavno! Pa temu včasih ni bilo tako.
Otroci so danes tisti, ki nas učijo, kako je treba skrbeti za naravo. Le poslušajmo jih.

Erika Anzelc Intihar
OŠ Sava Kladnika Sevnica
Podružnica Studenec

[gallery]
  • Share/Bookmark

Vodni detektiv

h1 22.04.2013 ob 17:16

V 2. in 3. razredu kombiniranega oddelka na podružnici Studenec smo izvedli naravoslovni dan Vodni detektiv – Rad imam reko Savo. Učenci tretjega razred so pripravili poročilo, drugošolci pa so opisali izdelavo vodnega filtra.

Luka Šterk, 3. razred
17. 4. 2013 smo šli raziskovat reko Savo. Šli smo z drugim razredom. Videli smo reko Savo, Mirno, potok in izvir. Videli smo Stilles, Tanin in Kopitarno. V Stillesu izdelujejo pohištvo.. Videli smo tudi čistilno napravo. Pljunili smo v reko Savo in se je naredil vrtinec. Videli smo tudi žive in mrtve brežine. Ko so naredili cesto, so zazidali živalska gnezda. Hruška tepka se tako imenuje, ker je Napoleon vojake tepel po riti, če so jedli hruške in jih pobirali. Kozolec je slovenska znamenitost. V Sevnici pa smo videli takega, kakršnega ni nikjer drugje po svetu. Videli smo pomladne znanilce: mačice, trobentice, podlesno vetrnico. Na reki Mirni je evropsko drstišče rib. Hidroelektrarne izdelujejo elektriko. V naši bližini sta dve: Boštanj in Blanca.

Ela Falež, 2. razred
Pripomočki: škarje, štirje lončki, pesek, mivka, žagovina, črna barva, voda.
Najprej s škarjami v tri lončke narediš luknje. Enega pustiš pri miru. V en lonček natrosiš žagovino, v drugega pesek in tretjega mivko. V tretji lonček s škarjami narediš dve luknji ob strani. Mivko, žagovino, črno barvo in vodo zmešaš. To vodo zliješ v lončke – filter. To lahko ponoviš in ven pride še bolj čista voda.
Najbolj mi je bilo všeč, ko opaziš veliko razliko v čistoči vode.

  • Share/Bookmark

OČISTIMO SEVNICO

h1 22.04.2013 ob 17:12

V petek, 12. 4. 2013, je v Sevnici potekala čistilna akcija osnovnošolcev.
Ob 10. 00 so se učenci od 1. do 5. razreda OŠ Sava Kladnika Sevnica zbrali pred šolo. Razdelili so se v pet skupin. Vsaka skupina učencev se je podala na svojo pot. Del učencev je odšel proti ribniku, drugi so se napotili proti pokopališču, ostali pa so v bližini šole čistili okolico med bloki. Do 11.30 je bila Sevnica očiščena smeti, saj so vsi učenci, prav tako tudi učiteljice imeli kar precej dela. Polne vreče raznovrstnih smeti so učenci pustili ob ekoloških otokih in s tem opozorili tudi odrasle, da nam ne sme biti vseeno, v kakšnem okolju živimo.
Neža Tretnjak, 7. c

  • Share/Bookmark

ZLATO CANKARJEVO PRIZNANJE

h1 22.04.2013 ob 17:01

23. 3. 2013 smo se osnovnošolci in srednješolci pomerili v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje v OŠ Dušana Flisa Hoče.
Letošnje tekmovanje je temeljilo na vsebini dveh knjig znanih slovenskih pisateljev. Prebrali smo roman priljubljene mladinske pisateljice Dese Muck Nebo v očesu lipicanca in zbirko črtic velikega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja Moje življenje.
Najprej je potekalo šolsko tekmovanje, čez približno mesec dni regijsko. Ocenjevalci za srebrno priznanje so zahtevali že malo več znanja, na državnem tekmovanju pa se je okrog 200 učencev iz vse Slovenije potegovalo za zlato Cankarjevo priznanje.
Priprave na tekmovanje trajajo kar nekaj časa, saj je potrebno prebrati veliko literature, na prvem mestu seveda izbrani knjigi, potem pa še razne kritike, mnenja, članke, intervjuje, življenjepise … Več ko prebereš, več veš.
Na tekmovanju smo morali napisati razlagalni spis, v katerega smo vpletli življenjepis obeh avtorjev, vsebino knjig, ju povezovali med seboj in seveda upoštevali navodila, ki so bila iz tekmovanja v tekmovanje težja. Na letošnjem državnem tekmovanju smo na primer morali vsebino knjig povezati s pismom, ki ga je napisala Desa Muck. Bilo je kar zapleteno, a če si pustil ustvarjalnosti prosto pot, so besede kar same skakale na papir.
Sama si nisem niti predstavljala, kako bo državno tekmovanje potekalo, nisem si mislila, da bo tam toliko učencev in dijakov, grozno sem se počutila ob misli, da bom morala sesti na stol in napisati spis.
A vse skupaj se je odlično končalo. Slab mesec po tekmovanju sem izvedela super novico. Dobila sem zlato Cankarjevo priznanje.
Tia Šantej, 8. c

  • Share/Bookmark

ZLATO PRIZNANJE IZ ANGLEŠČINE

h1 18.04.2013 ob 21:27

V četrtek, 28. marca 2013 sva se z gospo Prnaver z vlakom odpeljali proti Postojni. Tam je namreč potekalo državno tekmovanje v znanju angleškega jezika. To je bilo moje prvo državno tekmovanje, vendar sploh nisem bila živčna. Pot je bila dolga, a zabavna.
Ko je bil čas, da smo se podali v učilnice, me je postalo malo strah, a je ta strah izpuhtel takoj, ko sem v roko prijela kemični svinčnik. Imeli smo dve nalogi in sicer dva spisa. Enega krajšega in drugega daljšega. Sama rada pišem spise, zato mi je bilo to zelo všeč. Teme niso bile težke, in to me je še bolj razveselilo. V slabi uri sem končala, dvakrat pregledala in oddala svojo nalogo. Ko sem stopila iz učilnice, sem si najprej globoko oddahnila.
In potem se je zgodil tisti neverjetni trenutek. V nedeljo, 14. marca, sem pogledala rezultate in videla, da sem na 33. mestu med vsemi v državi in da sem prejela zlato priznanje. Kar nisem mogla verjeti. Hotela sem zavpiti, pa sem se komaj zadržala. Hitro sem stekla do mamice in ji sporočila veselo novico.
Res lahko rečem, da mi je ta novica zelo polepšala dan. Ponosna sem na svoje delo in pridobljeno znanje.
Anamarija Ceglar, 9. c

  • Share/Bookmark