Arhiv za Januar, 2012

SKROMNOST IN POŠTENOST STA POT K DOLGEMU ŽIVLJENJU

h1 20.01.2012 ob 09:25

V sevniškem upokojenskem domu živi drobna ženica Neža Žnidaršič, ki bo v zadnjih januarskih dneh dopolnila osemindevetdeseto leto starosti. Njena življenjska pot je zanimiva zato, ker je Neža vsa ta leta živela skromno in pošteno in je njena čilost vzor vsem tistim, ki danes brezglavo iščejo smisel življenja v neštetih materialnih dobrinah. Njena pripoved je brezčasna, namenjena tako mladim kot starim.

1. Opišite nam svoje otroštvo.
Rodila sem se 28. januarja 1914 v Rovišču pri Studencu. V družini je bilo poleg mene še šest bratov in sester. Pomagali smo staršem na kmetiji, v prostem času pa smo se igrali z igračkami, ki smo jih naredili doma. Ob nedeljah smo hodili k maši. Osnovno šolo sem končala na Studencu, potem pa sem ostala doma. Doma smo imeli veliko posest, zato smo morali vsi poprijeti za delo v hlevu in na poljih.

2. Preživeli ste tako prvo kot drugo svetovno vojno. To so bili težki časi, o katerih mladi danes vemo toliko, kolikor smo se naučili iz učbenikov. Kje ste bili v tistih vojnih dneh?
Kmalu po začetku druge svetovne vojne so nas preselili v Nemčijo v taborišče. Vsak dan smo morali hoditi delat v nemške tovarne. Zame je bilo še težje, saj sem bila noseča. Tako sem v Nemčiji rodila sina, ki pa je kasneje zelo zgodaj umrl, pri sedemindvajsetih letih zaradi bolezni ledvic.

3. Ali ste se poročili?
Poročila sem se pri dvaintridesetih letih. Moj mož je bil poštar in je poznal veliko ljudi, jaz pa sem gospodinjila in delala na kmetiji ter vzgajala svojega edinega otroka.

4. Danes živite v upokojenskem domu. Kakšno je vaše zdravje?
Za zdravje skrbim sama, pa tudi uslužbenci doma, ki so zelo prijazni. Enkrat ali dvakrat na teden nas obišče tudi doktor Pesjak, ki skrbi za dobro zdravstveno stanje vse nas ostarelih. Velikokrat pride na obisk tudi brat, ki je poleg mene edini preživeli v družini. Oglasijo se tudi sosedje, da z njimi malo poklepetamo. Rada berem časopisne članke (Neža bere brez očal), le za premikanje potrebujem invalidski voziček.

5. Slišala sem, da imate zelo radi majhne otroke in da aktivno sodelujete z učenci osnovne šole iz Sevnice. Kaj bi na koncu želeli povedati mladim?
Vsako leto obiščem prvošolčke v osnovni šoli v sklopu projekta Medgeneracijska pomoč in sodelovanje. Najmlajšim z veseljem pripovedujem, kakšno je bilo življenje v preteklosti. Mladim pa sporočam:« Česar se ne boste naučili v mladosti, ne boste mogli nikoli nadoknaditi. Če boste pošteno delali, boste lepo živeli in sladko spali.«
Neža, želimo vam še veliko veselih trenutkov in zdravja na poti proti okrogli obletnici!
Ana Sladič, 8. d OŠ Sava Kladnika Sevnica

  • Share/Bookmark