Osnovna šola Sevnica

V petek, 11. maja smo učenci OŠ Sava Kladnika skupaj z učitelji organizirali dobrodelno prireditev Pozdrav pomladi. Bilo je zelo zabavno, saj smo se lahko igrali v različnih delavnicah. Hodili smo po vrvi, se vozili z avtomobilčki, klekljali, obiskali frizersko delavnico in delavnico poslikave obraza ter še mnoge druge. Ko smo se utrudili, smo se lahko okrepčali s sladkimi palačinkami, pecivom, sladoledom ali palačinkami. Ker je bil lep sončen dan, je prišlo veliko obiskovalcev. Zbrali smo 1600 evrov, ki jih bomo namenili različnim dejavnostim učencev.
Tinkara Jene, 5. a

Po pouku smo se učenci, ki smo pomagali pri dobrodelni prireditvi Pozdrav pomladi, zbrali na notranjem dvorišču. Najprej smo si oblekli šolske majice z napisom OŠ Sava Kladnika Sevnica, potem pa poskrbeli za prodajo kupončkov.
Ko so začeli prihajati obiskovalci iz vseh strani, smo začeli z delom. Gostje so se lahko poigrali v različnih delavnicah. Tudi sami sva šli malo naokrog ,vendar se nisva dolgo zadržali. Najbolj nama je bila všeč vožnja z avtomobilčki.
Ker je prireditev uspela, si želimo druženja tudi v kakšnem drugem letnem času, na primer v jeseni, ko bi lahko prodajali kostanj.
Salvija Motore in Hana Kašič, 5. a

V četrtek, 3. 5. 2012, smo se učenci četrtih razredov odpravili na sevniški grad. Ogledali smo si njegove znamenitosti.
V prvi delavnici smo si ogledali film. Prikazoval je zgodovino sevniškega gradu. Od filma sem si zapomnila, da je sevniški grad star 700 let, da so ljudje do gradu skopali rov in po njem bežali pred Turki. Grad je imel veliko lastnikov. V drugi delavnici smo si ogledali notranjost gradu. Videli smo: grofovo spalnico, jedilnico, grofovo sprejemnico in celo grofa. Ogledali pa smo si tudi staro učilnico,vodnjak želja in freske. Na koncu nam je grofova gospodinja postregla še z domačimi piškoti. Nato smo odšli na tretjo delavnico, kjer smo spoznali lutke. Sprejela nas je gospa Snežana. Skupaj z gospodom Bernardom sta nam naredila ročno lutko, ki smo jo imenovali Bučko. Na koncu smo lahko igrali tudi mi. Iz tretje delavnice smo se odpravili na malico ter proti šoli.
Tehniški dan mi je bil zelo všeč. Naučila sem se veliko novega. Želim si še več takšnih dni.

Lea Gole, 4.b

Vsako leto 22. aprila praznujemo Dan Zemlje, katerega začetki segajo v leto 1963. Število sodelujočih posameznikov, organizacij in držav narašča. Sodelujoče organizacije se med seboj povezujejo v posebno omrežje Earth day Network.
Na ta dan je generacija devetošolcev OŠ Sava Kladnika Sevnica zasadila svoje drevo, OREH, v naravoslovni učilnici pred šolo. Drevo bo ostalo kot učno sredstvo in trajen spomin generacije, ki v šolskem letu 2011/12 zaključuje osnovno šolsko obveznost.
Po šesti šolski uri smo se zbrali vsi devetošolci v parku. Iz vsakega oddelka smo izbrali posameznika, ki je poprijel za lopato in pomagal posaditi drevo. Gospod Janko Sotošek je najprej prebral nekaj značilnosti o drevesu, nato pa je sledil govor gospe Dragice Hostnik, ki je povedala, da bomo poleg oreha v zemljo zakopali tudi naša imena. Ko smo posadili oreh, nam ga ni bilo potrebno zaliti, saj so nas med prireditvijo ujele dežne kapljice, ki so naše drevo dodobra zalile.
Pozdravljena Zemlja, prihaja nov rod učenjakov!

Mateja Metelko, 9. d

V torek, 24. aprila, smo imeli četrtošolci in petošolci športni dan.
Ob osmi uri zjutraj smo se zbrali pred šolo in se z avtobusom odpeljali na Lovrenc. Avtobus je parkiral na parkirišču, mi pa smo se peš odpravili po označeni poti proti cerkvi na vrhu hriba. Tam smo spoznali dve različni obliki encijana, kranjsko lilijo in opojno zlatico. Rastišče je ograjeno s trakom, da obiskovalci ne bi trgali in poteptali rastlin. Encijan v naravi najdemo poleg na Lovrencu le še v Alpah, opojno zlatico pa vse od Lisce do Kuma. Te lepe rastline so strupene, so pa tudi zaščitene, kar pomeni, da jih ne smemo trgati ali izkopavati iz zemlje. Okoljevarstvenik, profesor Dušan Klenovšek nam je povedal še marsikatero zanimivost o rastlinah, ki smo si jih ogledali.
Po ogledu botaničnega naravnega spomenika na Lovrencu smo se peš po cesti spustili do Razborja. Tam nas je pričakal gospod Imperl, ki nas je odpeljal v cerkev. Pripovedoval nam je o vasici, ki smo jo obiskali. Na Razborju deluje v stari šoli tudi edina komuna za nekdanje ženske odvisnice od drog- Skupnost Srečanje, ki ji pravijo tudi Šola življenja. Predstavil se nam je uslužbenec, ki skrbi za delo komune in dekleti, ki sta bili odvisni od drog in zdaj tukaj živita.
Iz cerkve smo odšli v Šolo življenja. Dekleta so nas popeljala po prostorih komune in nam pripovedovala svoje zgodbe. Bilo je zelo zanimivo in poučno.
Z avtobusom smo se odpeljali do šole, kjer smo izpolnili anketo o športnem dnevu. Polni vtisov smo se poslovili in se razšli.

Drejc Bedek, 4. a

Zjutraj sem se zbudila zelo dobre volje in polna energije, ker sem vedela, da me čaka zanimiv športni dan v naravi. Prejšnji dan sem si že vse pripravila v nahrbtnik, zjutraj pa mi je mami pripravila še dober sendvič.
Ko sem prišla v šolo, sem zagledala sošolko Majo, jo pozdravila, vzela šolsko malico in skupaj sva se postavili v vrsto. Odšli smo do avtobusa in odpeljal nas je do Lovrenca. Peš smo nadaljevali pot do lepe cerkve, kjer nam je g. Dušan Klenovšek razložil vse o tam najbolj znanih rožah. Največ sem si zapomnila o encijanih, ki jih v Sloveniji najdemo le še visoko v gorah. Vzeli smo si čas za malico. Vsi smo se dobro najedli in odšli na avtobus, da smo se malo pogreli, ker nas je zelo zeblo. Nato smo pot nadaljevali peš do Razborja. Ogledovali smo si vasico in se zbrali v vaški cerkvi. Tam nam je gospod povedal zgodbo o deklici , ki je zapadla v slabo družbo. Ob tem sem se zamislila in jasno mi je postalo, kako pomembna je dobra družba na poti skozi življenje. Obiskali smo tudi hišo, kjer prebivajo bivše odvisnice od mamil. Spoznali smo dve dekleti, ki sta bili tudi odvisnici, in povedali sta nam svojo tragično zgodbo. Naučila sem se marsikaj in zavedam se, da je bilo to, kar sta počeli, zelo narobe.
Polni vtisov smo odšli na avtobus in se odpeljali proti Sevnici.
Današnji športni dan je bil drugačen od ostalih. Izvedela sem nekaj pretresljivih zgodb in se zamislila ob spoznanju, kako hitro lahko mlad človek skrene s prave poti. V prihodnosti si še želim podobnih, poučnih in zelo zanimivih športnih dni, kjer se naučiš veliko pomembnih stvari, ki te spremljajo skozi življenje.

Maruša Šlogar, 4. a

Ura je 7:00. Vstanem in minutko ali dve sploh ne vem, ali moram v šolo, ali se lahko ponovno pokrijem in zaspim. Sestrica Maša pa že veselo čeblja in čeblja, kar pomeni, da gre v vrtec in da je počitnic konec.
Hitim v šolo, se pozdravljam s sošolci in sošolkami in kmalu po prihodu v razred mi je že jasno, da bo danes spet zanimiv dan.
Takoj ko smo se pogovorili o poteku dneva dejavnosti in se založili z malico, smo se odpravili na grad, kjer nas je že čakal grajski oskrbnik Ciril. Pokazal nam je vodnjak želja, kjer si je vsak zaželel eno željo. Potem nas je odpeljal v spalnico barona Moscona, v kateri smo vsi začudeni zagledali spečega grofa. Ko se je ob našem glasnem klicanju prebudil, smo mu zapeli pesmico Bratovščina Sinjega galeba. Pot smo nadaljevali do stare učilnice, se posedli v klopi in si ogledali šolske pripomočke, s katerimi so se v starih časih učili. Grajski oskrbnik nas je odpeljal do jedilnice barona Moscona, ki je ravnokar pojedel zajtrk in z nami še malce poklepetal, preden je po njegovih besedah odpotoval na Dunaj. Preselili smo se v delavnico lutk, v kateri nam je lutkarica Snežka predstavila različne vrste lutk. Lutkar Berni nam je izdelal mimično lutko, ki smo ji dali ime Čopko, in za katero bomo v šoli sami izdelali še oblačilca. Vsak, ki je želel, se je lahko tudi sam preizkusil v vlogi lutkarja. Čakal nas je še ogled filma o zgodovini sevniškega gradu. Zgodovina je tako dolga, ogled pa je bil tako kratek…
V grajskem parku smo pomalicali in se poigrali v senci starih dreves. Že je napočil čas, da zapustimo veličastni sevniški grad.
Zopet je minil zelo zanimiv dan dejavnosti. Vsi smo odšli proti šoli veseli, zadovoljni in polni lepih vtisov o tem, kako je bilo na gradu nekoč in kako je danes.

Maruša Šlogar, 4. a

POMLAD
Nikoli ni tako lepo,
nikoli ni tako toplo,
ko mi ptice žvrgole
in vzletajo na veje.

Ta čas je prišel,
pa bo kmalu spet odšel,
zato zavpijmo prek livad,
da prihaja k nam pomlad.
Lea Ivandič, 5. r., POŠ Loka

POMLAD
Spet narava živa je,
vse je že cvetoče,
ko pomlad ne skriva se,
spet je vse mogoče.

A ko pride čas,
da se poslovi,
mene že skrbi,
kdaj bo spet prišla.
Sara Zabasu, 5. r., POŠ Loka

POMLAD
Ko v svoji sobi skozi okno strmim,
si prav po tiho v srcu želim,
da bi z vetrom lahko poletela,
tja, kamor bi najbolj želela.
Tako sem na okensko polico stopila
in vsa vesela vetru zavpila:
»Veter! Hej, veter!
Odnesi me tja,
tja, kjer veselju in sreči ni dna.«
Veter je slišal,
močno zavel
in deklico malo s sabo vzel.
Tereza Alja Kožar, POŠ Loka

POMLAD
Pomlad je prišla,
v zeleno je odeta,
zelo je toplo
in ptički pojo.

Živali se zbudijo,
ptički z juga priletijo,
listi zrastejo
in živali skačejo.
Žan Baumgartner, POŠ Loka

12. aprila 2012 se je na OŠ Sava Kladnika Sevnica odvijalo polfinale turnirja v malem nogometu za starejše dečke. Ko so se na igrišču zbrale vse ekipe, je zaigrala slovenska himna, po njej pa je nastopil pevski zbor OŠ Sevnica.
Gospa ravnateljica Mirjana Jelančič je v svojem spodbudnem govoru pozdravila vse ekipe, še posebej pa vodjo tekmovanja Slovenka Podržaja, vodji ekipe naših dečkov Branka Teraža in Igorja Povšeta ter bivšega reprezentanta Matjaža Koritnika. Sledil je še nagovor župana in nastop mažoretk. Od enajsti uri je glasna sirena naznanila začetek turnirja.
V prvi tekmi sta se pomerili ekipi iz Sevnice in Šmarja pri Jelšah. Tekma je bila zelo zanimiva in napeta. Kljub močni obrambi naših fantov, so odločilni gol dali v drugem polčasu igralci nasprotne ekipe. V drugi tekmi sta Ormož in Maribor igrala izenačeno. Rezultat je bil namreč 1 : 1. Ormož je imel še eno tekmo, tokrat z Šmarjem pri Jelšah in jih premagal z 9 : 0. Sledila je tekma Sevnica proti Mariboru, ki pa je bila na žalost izenačena. Prav takšen pa je bil izid tudi v zadnjih dveh tekmah. V predzadnji sta se pomerili Šmarje pri Jelšah in Maribor, v zadnji pa Sevnica ter Ormož. Tako se je turnir tudi končal.
Sledila je podelitev nagrad in razvrstitev ekip. Prvo mesto in uvrstitev v finale so si pridobili igralci iz Ormoža, drugo mesto nogometaši iz Šmarja, tretje OŠ Maribor, četrto pa si je prislužila OŠ Sevnica. Najboljši igralec pa je bil Alen Ivačič iz naše šole.

Natalija Bratec in Mateja Metelko, 9. razred

Že včeraj, na praznični dan, sem težko pričakovala današnji naravoslovni dan. Ko sem zjutraj prišla v šolo, sem bila polna pričakovanja in navdušenja. Kot vsako jutro sem se preobula in prišla v razred.

Preoblekli smo se za športno vzgojo in odšli v telovadnico. Tam nas je že čakala profesorica športne vzgoje in nam razložila vse o naši hrbtenici. Na začetku smo naredili nekaj vaj za hrbtenico. Nato smo se šli igrico glasbeni kipi, skakali pa smo tudi s hopy žogami. Priznati moram, da sem o hrbtenici in o tem, kako poskrbeti, da ostane zdrava, izvedela veliko novega.
Iz telovadnice smo se preselili v gospodinjsko učilnico. Pričakala nas je učiteljica gospodinjstva, naravoslovja in biologije, gospa Kristina Prijatelj. Predstavila nam je zdravo prehrano. Naredili smo sadno kupo in jo vsi z veseljem tudi pojedli. Bila je zelo dobra. Potem je bil že čas za malico.

Po malici nas je dipl. medicinska sestra Violeta Kmetič Bahat natančno poučila o osebni higieni in prvi pomoči, h kateri sodi tudi oživljanje. Na lutki smo lahko tudi sami preizkusili, kako oživljati nezavestnega človeka, ki ne diha.

Odšli smo v našo učilnico, ker nas je že čakala medicinska sestra iz šolske zobozdravstvene ordinacije. Od nje sem zelo veliko izvedela o našem zobovju in skrbi zanj. Obljubila sem si, da bom za svoje zobe še bolj skrbela.

Na koncu smo učenci po skupinah izdelali plakate o tem, kar smo se novega naučili.
Na naravoslovnem dnevu sem se imela zelo lepo. Izvedela sem marsikaj novega. Vse teme so mi bile zelo zanimive. Upam, da bomo še imeli tako poučne in zanimive naravoslovne dni.

Maruša Šlogar, 4. a

Mili zvoki, harmonija,
to je prava čarovnija.
Šestnajstinke, polovinke in osminke,
po notnem črtovju hitijo
in v srcih hrepenenje prebudijo.
Mili zvoki, harmonija,
to je prava čarovnija.
Strune sladko zazvenijo,
ko se v prelepo skladbo spojijo.
Ljubezen in veselje,
ter mili zvoki violin
so tihi zapisi v spomin.

Tinkara Jene, 5. a