Osnovna šola Sevnica

V sevniškem upokojenskem domu živi drobna ženica Neža Žnidaršič, ki bo v zadnjih januarskih dneh dopolnila osemindevetdeseto leto starosti. Njena življenjska pot je zanimiva zato, ker je Neža vsa ta leta živela skromno in pošteno in je njena čilost vzor vsem tistim, ki danes brezglavo iščejo smisel življenja v neštetih materialnih dobrinah. Njena pripoved je brezčasna, namenjena tako mladim kot starim.

1. Opišite nam svoje otroštvo.
Rodila sem se 28. januarja 1914 v Rovišču pri Studencu. V družini je bilo poleg mene še šest bratov in sester. Pomagali smo staršem na kmetiji, v prostem času pa smo se igrali z igračkami, ki smo jih naredili doma. Ob nedeljah smo hodili k maši. Osnovno šolo sem končala na Studencu, potem pa sem ostala doma. Doma smo imeli veliko posest, zato smo morali vsi poprijeti za delo v hlevu in na poljih.

2. Preživeli ste tako prvo kot drugo svetovno vojno. To so bili težki časi, o katerih mladi danes vemo toliko, kolikor smo se naučili iz učbenikov. Kje ste bili v tistih vojnih dneh?
Kmalu po začetku druge svetovne vojne so nas preselili v Nemčijo v taborišče. Vsak dan smo morali hoditi delat v nemške tovarne. Zame je bilo še težje, saj sem bila noseča. Tako sem v Nemčiji rodila sina, ki pa je kasneje zelo zgodaj umrl, pri sedemindvajsetih letih zaradi bolezni ledvic.

3. Ali ste se poročili?
Poročila sem se pri dvaintridesetih letih. Moj mož je bil poštar in je poznal veliko ljudi, jaz pa sem gospodinjila in delala na kmetiji ter vzgajala svojega edinega otroka.

4. Danes živite v upokojenskem domu. Kakšno je vaše zdravje?
Za zdravje skrbim sama, pa tudi uslužbenci doma, ki so zelo prijazni. Enkrat ali dvakrat na teden nas obišče tudi doktor Pesjak, ki skrbi za dobro zdravstveno stanje vse nas ostarelih. Velikokrat pride na obisk tudi brat, ki je poleg mene edini preživeli v družini. Oglasijo se tudi sosedje, da z njimi malo poklepetamo. Rada berem časopisne članke (Neža bere brez očal), le za premikanje potrebujem invalidski voziček.

5. Slišala sem, da imate zelo radi majhne otroke in da aktivno sodelujete z učenci osnovne šole iz Sevnice. Kaj bi na koncu želeli povedati mladim?
Vsako leto obiščem prvošolčke v osnovni šoli v sklopu projekta Medgeneracijska pomoč in sodelovanje. Najmlajšim z veseljem pripovedujem, kakšno je bilo življenje v preteklosti. Mladim pa sporočam:« Česar se ne boste naučili v mladosti, ne boste mogli nikoli nadoknaditi. Če boste pošteno delali, boste lepo živeli in sladko spali.«
Neža, želimo vam še veliko veselih trenutkov in zdravja na poti proti okrogli obletnici!
Ana Sladič, 8. d OŠ Sava Kladnika Sevnica

V večeru tihem usoda nežno nit prepleta,
vzorce, polne sanj in domišljije,
kot da nit življenja vije.

Dobre želje združi v zvezde,
srečo v sonce oblikuje,
na nebu bele čipke pa
cvetove upanja nasuje.

Na pragu novega leta naj vam čas nakloni
spoznati iskrene ljudi, ubrati prave poti,
ter v sebi in drugih najti le dobre stvari …

Vesele praznike, srečno novo leto,
ter veliko toplih večerov
ob hladnih zimskih dneh.

Vsako leto se na podružnici Studenec odvija Veseli december. Učiteljice podružnice pripravimo vsak teden pravljično urico z ustvarjalno delavnico in kino z božično-novoletno vsebino. Pri tem se posladkamo z domačimi dobrotami in toplim čajem.
Vsak četrtek in torek v mesecu decembru vabimo vse otroke na pravljice, delavnice, piškote, kino in čaj.
Na današnji dan, 6. 12. 2011, je po šoli zadišalo po pravljicah in kruhu, saj smo brali pravljico Saj zmoreš, Poldek, ki pripoveduje o medvedku, ki zbira pogum. Pri tem ga mamica spodbuja in mu pomaga. Spekel je piškote in jih razdelil med prijatelje.
Otroci so se na delavnici naučili speči prave domače žemljice. Pripravili in zamesili smo testo. Oblikovali žemljice, jih spekli in okrasili. Tudi studenški otroci so jih delili s svojimi mamicami in očki.
Naj bo mesec obdarovanja topel in prijazen. Poskrbimo, da bomo otrokom dober zgled.

Podružnica Studenec
Erika Anzelc Intihar

Uživati v gledališču je nekaj čudovitega, ne samo čudovitega, več kot samo to. Sprejemati različne gledališke zvrsti in v njih uživati je težko, a hkrati zanimivo popotovanje, ki smo ga bili deležni člani izbirnega predmeta gledališki klub na letošnjem že desetem festivalu DRUGAjanje, ki se je v okviru projekta Maribor, evropska prestolnica kulture 2012, odvil v minulem tednu; med 22. in 24. novembrom.
Ogledali smo si dve fantastični, malo drugačni predstavi, ki sta nam kljub neznanemu slogu gledališkega izražanja bili zelo všeč.

NAD ČIM SMO BILI TAKO ZELO NAVDUŠENI?

Dan št. 1; 23. 11. 2011 ob 16.00 – TAM DALEČ STRAN; uvod v ego-logijo ( Betontanc Ltd.)
Imeli so denar, ne preveč, vendar dovolj. Bili so to, kar smo mi – navadni smrtniki, ljudje, ki hodijo v službo, po opravkih, skrbijo za gospodinjstvo,…,ki proizvajajo kilograme in kilograme smeti na dan.
Zgodba, ki so nam jo predstavili s pomočjo nezapletenih igralskih pripomočkov ( škatel, plastenk, toaletnega papirja), s pomočjo telesnih kretenj ter obrazne mimike, prikazuje naš vsakdanji način življenja, naš odnos ali bolje rečeno odvisnost od/do stvari, ki jih ne potrebujemo, vendar pa brez njih nikakor ne moremo živeti. Drugi del predstave pa odraža še večjo realnost kot prvi, prikazuje nam svet daleč na skrajnem severu in jugu našega planeta, kjer se odvija boj za preživetje tamkajšnjih prebivalcev – severnih medvedov, ki bodo čez nekaj stoletij, v najhujšem primeru celo desetletij, izumrli. Predstavi nam krut scenarij, ki si ga tudi v najhujših sanjah ne bi mogli izmisliti, a je resničen in nas čaka v bližnji prihodnosti. S seboj prinaša sporočilo: Ljudje smo bitja, ki preveč mislimo samo nase in na svoje dobro počutje, nikoli pa ne pomislimo na nekaj povsem drugega. Nikoli ne pomislimo, da lahko zaradi ene plastične plastenke, ki jo vržemo v okolje, življenje izgubi na tisoče polarnih živalskih vrst.

Dan št. 2; 24. 11. 2011 ob 19.00 – HEAD IN THE CLOUDS (Playground)
Nekoč, pred davnimi časi se je pojavilo lutkovno gledališče, ki je postalo glavna atrakcija takrat živečih ljudi, leta 2003 pa se je pojavila katalanska skupina Playground, ki je lutko združila z gledališčem objektov in s svojo prvo stvaritvijo Head in the clouds navdušuje mlade, starejše in stare ljudi že vrsto let.
Mlad španski igralec vname srce mladi ženski, ki je predstavljena kot lutka in ga spremlja celo življenje v različnih podobah, če posplošim, se po smrti reinkarnira v igralčeve poslednje spremljevalke. Igra združuje različne otroške igrače, ki jih igralec s pomočjo kitajskih senčnih lutk, plesa in digitalne animacije oživi, dahne jim kanček človeških lastnosti in poudarja ženske značajske lastnosti, ki privlačijo še tako »hladnosrčnega« moškega. Ne prinaša posebnega sporočila, je pa edinstven prikaz drugačnosti, domišljije in resničnosti na odru. Vsekakor zanimiva in zagotovo vredna ogleda.

Natalija Bratec, 9. b

Recikliram stvari in ločujem odpadke,
kupujem varčne žarnice in pazim na naravo,
da mi flaša ne zleti v glavo.

Steklo, papir in embalaža to kontejnerji so trije,
ki skrbijo za naravo,
da okolje bo spet zdravo.

To eko frajer pravi počne,
to delo je za vse
in če to boš storil,
boš nagrado dobil.

Čisto okolje to nagrada je za vse,
ki so pazili na naravo,
da niso kaj dobili v glavo.

Filip Eisenkoler, 5.a

K o jesen se prebuja,
se spomin na poletje obuja.
Kje je vonj poletnih dni,
kje so zvezdnate noči?

Kje je tisti zvok morja,
kje je občutek veselja in upanja?
Kje je sonca ves sijaj,
kam se skrilo je to zdaj?

Že zvezki so v poštev prišli,
sedli v šolske smo klopi,
a spomin še zdaj živi,
na tiste čarobne, poletne dni.

Eva Zala Kobal, 6. a

Siv oklep in oster meč,
ščit rdeč in lep nasmeh.
Okrogla čelada, rdeče pero.
To je vitez heja, ho!

Vitez, vitez reši me!
Preden zmaj pohrusta me.

Filip Eisenkoler, 5.a

V sredo, 23. novembra 2011 smo se osmošolci odpravili v Krško, da bi spoznali nekatere pomembneže, ki so delovali ali živeli v Krškem. Pot smo začeli v Mestnem muzeju, kjer nam je vodička povedala veliko zanimivega o Juriju Dalmatinu in Adamu Bohoriču.

Jurij Dalmatin je za slovensko književnost naredil ogromno, saj je prevedel sveto pismo. Rodil se je okoli leta 1547. Ker so bili starši revni, ga pri šolanju niso mogli finančno podpreti, njegovo nadarjenost pa je opazil Adam Bohorič. Dalmatin je doštudiral protestantsko teologijo in filozofijo. Leta 1584 je v Wittenbergu prvič izšla v slovenščino prevedena Biblija, in sicer pod polnim imenom Bibilija, tu je vse svetu pismu stariga inu noviga testamenta, slovenski tolmačena skuzi Jurija Dalmatina. Nastajala je 10 let.

Dalmatinov učitelj, Adam Bohorič, je za Slovence prav tako pomemben, saj je napisal prvo slovensko slovnico z naslovom Zimske urice. Zapisana je bila v latinščini, njen pravi naslov pa se glasi Arcticae horulae.

Najpomembnejša osebnost, ki smo jo spoznali, pa je je bil kranjski plemič Janez Vajkard Valvasor. Bil je polihistor, torej se je ukvarjal z mnogimi vedami in veščinami: poklicno je bil vojak, življenje pa je posvetil različnim vedam, preučevanju Kranjske in zbirateljstvu. Spadal je tudi med prve slovenske natančne kartografe. Med vrhunce njegovega življenja štejemo njegovo najslavnejše delo Slava vojvodine Kranjske in raziskavo o Cerkniškem presihajočem jezeru. Slednja je poskrbela za to, da je bil izvoljen za člana Kraljeve družbe-Royal Society. Slava vojvodine Kranjske je izšla leta 1689, zapisana v nemščini. Valvasor je v knjigi tujcem predstavil domovino. 15 poglavij v 3532 straneh je razdeljenih v 4 obsežne knjige. Vsebuje 582 grafik, saj je imel avtor na gradu Bogenšperk celo lastno grafično podjetje. Valvasorja smo Slovenci upodobili na prejšnji slovenski valuti, krasil je bankovec za 20 tolarjev. Po njem se med drugim imenuje tudi Valvasorjev kompleks, ki zajema hiše Valvasorja, Kaplana in Bohoriča, prenovljen kot muzej.

Da so se lahko v 19. stoletju šolale tudi deklice, pa se lahko zahvalimo Josipini Hočevar. Rodila se je 6. 4. 1824 v Radovljici kot Josipina Mulley. Poročila se je z Martinom Hočevarjem in zakonca sta se preselila v Krško. Po Josipinini zaslugi je takratna cerkev dobila nove orgle. Zelo si je prizadevala za izobrazbo deklic, zato je od leta 1855 do 1875 vzdrževala dekliško šolo. Veliko denarja je darovala šolam, saj ji je bila izobrazba zelo pomembna. Po njeni smrti so v okviru sklada Martina in Josipine Hočevar podelili 15 študentskih štipendij.

Po ogledu muzeja smo obiskali še fotografsko razstavo Rajka Čubra v Galeriji Krško. Rajko Čuber je star 54 let. Študiral je slikarstvo. Do danes je imel že preko 40 razstav. Njegove slike odražajo strast do zemlje, ki je izvor življenja.

Za konec smo si ogledali še kapucinsko knjižnico, ki je danes kulturna dediščina, včasih pa je bila knjižnica, lekarna in učilnica. Kapucini so se v Krškem prvič nastanili leta 1644. Ključ prostora knjižnice je bil 340 let dostopen le kapucinom, po letu 1988 pa tudi obiskovalcem. Knjige so označene s črkami od A do Z. Ista črka predstavlja isto vedo. Ob prvem vstopu obiskovalcev je knjižnica štela 1503 knjig. Učiteljica je vprašala, kako je poskrbljeno za varnost knjig ,da ne pride do požara. Menila je, da so knjige v tej knjižnici neprecenljiv zgodovinski vir in da bi morale biti skrbno arhivirane.

Pred odhodom v Sevnico smo si ogledali še muzej speedwaya, v katerem je ogromno pokalov in priznanj, starih škornjev, kombinezonov in motor. Predstavljeni so tudi uspešni Krčani in Sevničan.
Ta dan je bil zelo zanimiv in poučen, podatki nam bodo prišli prav tudi pri zgodovini.
Lucija Jazbec, 8. d

Tudi vi to rečete, ko zagledate kaki na šolski mizi za Shemo šolskega sadja?
Na podružnici Studenec se nam to redno dogaja. Zato sva z gospo kuharico Marinko Spaseski, ki skrbi za male in velike želodce na Studencu, sklenili, da z učenci ugotovimo, ali je kaki lahko tudi dober. V času podaljšanega bivanja, ko nas je bilo že malo manj, smo naredili poizkus. V mešalnik za sadje smo dali olupljeno sadje, med njimi tudi kaki. Okušali smo sadje in potrdili, da je nekatero sadje kislo, drugo sladko. Zmešali smo sadje in dobili gosti sadni sok.
Sporočamo Vam, da je sok iz kakija in ostalega sadja odličen. Najmlajša učenka Ela pa je predlagala, da bi sok pili pri kosilu ali malici. Predlagala sem, da to pove na sestanku Šolske skupnosti.
Pa še skrivnost. V Vsako skodelico sem dodala kristalček sladkorja.
Na Studencu bomo jedli in »pili« kaki. Poizkusite tudi vi.

Erika Anzelc Intihar
Učiteljica PB na Studencu

Z novinarskim krožkom smo v ponedeljek, 14. novembra odšli v Knjižnico Sevnica, kjer nas je sprejela knjižničarka, gospa Saša Zimšek.
Povabila nas je v oddelek za mladino, kjer smo izvedeli veliko novega. V knjižnici imajo okoli 7000 knjig. Knjig tukaj ne moremo kupiti, lahko si jih le sposodimo. Knjižnico na lokaciji Prešernova ulica 2 so odprli leta 2007. V njej je veliko več prostora kot v prejšnji knjižnici. Knjižničarka nas je popeljala v zgornje nadstropje, v posebno sobo, imenovano domoznanski oddelek. Tu imajo shranjene različne časopise v debelih knjigah s približno dvatisočimi listi. Nekatere vezave časopisov segajo daleč nazaj v leto 1965. V tem oddelku imajo tudi nekaj posebnih knjig, ki so shranjene v steklenih, zaklenjenih omarah.
Knjižnico obiskuje 3500 aktivnih bralcev. Za izposojo knjig, CD-jev, DVD-jev, revij, je potrebna članska izkaznica. V primeru izgube, je potrebno novo izkaznico plačati, zato moramo nanjo skrbno paziti. Za predšolske in šoloobvezne otroke je članarina brezplačna. Knjižnica nudi tudi kopiranje in omogoča uporabo računalnikov. Tukaj lahko pridobimo gradivo iz interneta in le-tega nam po želji tudi natisnejo. Knjižničarka nam je povedala, da imajo knjige natančnejše podatke, kot jih lahko dobimo na internetu.
V knjižnici je v posebnem prostoru tudi Cici oddelek, kjer je mnogo knjig za predšolske otroke. V otroškem oddelku lahko otroci poslušajo pravljice, si ogledujejo knjige in se igrajo. Knjižničarke ečkrat prirejajo ure pravljic in ustvarjalne delavnice za najmlajše in mlade po srcu.
Čeprav v knjižnico pogosto zahajam, sem danes izvedela veliko novega. Članica sem že devet let in že od nekdaj so knjige moje prijateljice. Danes najraje berem mladinske knjige, kot so: Nikec, Lili, Anica … Moja najljubša knjiga pa je Urške so brez napake.
Nuša Krajnc, 5. b